Jože Dežman | (foto: STA)
Če je bil državni protokol ob predaji hrvaških žrtev sprejemljiv, zakaj bi bil pokop slovenskih žrtev na Žalah problematičen?
Slovenija Rok Mihevc
V Sloveniji se te dni v javnosti znova odpira eno najbolj občutljivih vprašanj slovenske zgodovine, vprašanje prikritih grobišč, pokopa žrtev povojnih pobojev in odnosa države do zgodovinskega spomina. Ob nedavni predaji posmrtnih ostankov več kot 500 hrvaških žrtev Hrvaški se je znova pokazala dvojnost slovenske politike, po eni strani učinkovito delo državnih institucij pri raziskovanju prikritih grobišč, po drugi pa politični odpor do dostojnega pokopa vseh žrtev. O tem se je oglasil dr. Jože Dežman z vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki je ocenil tudi njihovo dolgoletno delo.
O hrvaških žrtvah
Komisija po besedah Dežmana sicer v svojem programu nima sistematičnega izkopavanja žrtev tujih narodnosti, hrvaške žrtve pa so bile odkrite predvsem zato, ker so prvotni podatki kazali, da gre za slovenske žrtve ali pripadnike nemške manjšine, šele izkopavanja pa so razkrila, da gre za Hrvate. Po dolgih letih pobud s slovenske strani se je Hrvaška odločila za prevzem posmrtnih ostankov in napovedala nadaljnje sodelovanje pri urejanju vprašanj vojnih grobišč.
O delu komisije
Po oceni dr. Jožeta Dežmana je sicer komisija v času aktualne vlade delovala uspešno, primerja jo celo z obdobjema 2006–2009 in 2015–2019, ki ju označuje kot najbolj produktivni leti delovanja. Pomemben korak je bila ustanovitev Uprave za vojaško dediščino v času vlade Janeza Janše, ob podpori ministra Mateja Tonina in po izhodiščih zgodovinarja Tomaža Kladnika. Prvič je nastal državni organ, ki naj bi pod enakimi pogoji skrbel za vsa vojna grobišča, ne glede na narodnost ali ideološko pripadnost žrtev. Čeprav je Golobova vlada kasneje upravo preoblikovala v Direktorat za vojaško dediščino, naj bi po besedah Dežmana oba ministra Boštjan Poklukar in Bojan Ravbar omogočila nemoteno delo Komisije. Kot posebej pomemben dosežek izpostavlja izkop 3450 žrtev iz brezna pod Macesnovo Gorico.
Primerni in neprimerni mrtvi
Največji konflikt pa po njegovem prepričanju ostaja vprašanje pokopa žrtev prikritih grobišč na ljubljanskih Žalah, kar predvideva zadnji predlog zakona. Temu ostro nasprotuje ljubljanski župan Zoran Janković, ki trdi, da "ne bodo enačili partizanov in domobrancev" ter da so Žale namenjene Ljubljančanom. Dežman takšno argumentacijo označuje za nesprejemljivo in opozarja, da so na Žalah že pokopani pripadniki različnih narodov in vojsk, od nemških okupatorjev in italijanskih vojakov do žrtev letalske nesreče v Ajacciu ter padlih iz prve svetovne vojne. Po njegovem mnenju gre za nadaljevanje ideološke delitve med "primernimi" in "neprimernimi" mrtvimi, kar opisuje kot ohranjanje "titoističnega apartheida". Ob Jankoviću Dežman omenja tudi ostre odzive ministrice Asta Vrečko in zgodovinarja ter poslanca Martina Premka, ki sta kritizirala predlog zakona. Po njegovem mnenju se pri tem odpira vprašanje dvojnih meril: če je bil državni protokol ob predaji hrvaških žrtev sprejemljiv, zakaj bi bil pokop slovenskih žrtev na Žalah problematičen?
Zaključek mandata
Dr. Jože Dežman pa v pismu napove tudi umik z mesta predsednika Komisije po izteku sedanjega mandata. Ob zaključku svojega zapisa poudarja, da je Komisija v dveh desetletjih delovanja dosegla več, kot so si ob začetku sploh predstavljali.
