Kam pluješ slovenščina in slovenska kultura?

Beseda je zakon! 21. 04. 2026, 15:02 Prof. dr. Hotimir Tivadar

Kam pluje Slovenija, slovenski jezik in tukaj živeči pisci, piske, govorke in govorci oz. kako smo ustvarjali novi slovenski pravopis - Pravopis 8.0?

Naj se na začetku ustavimo pri besedi pisec. Ženska oblika bi lahko bila piska, ki pa še ni ustaljena. Priročniki in Jezikovna svetovalnica pravijo:
Pisec:
písec -sca m (ȋ)
kdor kaj piše, napiše: pisec tamkajšnje razmere dobro pozna; anonimni pisec; pisec članka, kronike, scenarija / publ. sestanka se je udeležil tudi pisec teh vrstic jaz / slovenski protestantski pisci
// pisatelj: mladinski pisci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 4. 2026.
----
písec -sca m s -em člov. (ȋ) ~ članka, scenarija; mladinski ~i pisatelji
píščev -a -o (ȋ)
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 9. 4. 2026.

Kaj pa nova beseda piska?

pȋska, f. 1) das Pfeifen, kajk.-Valj. (Rad); — 2) die Heiserkeit, C.; — 3) = piščal, die Pfeife, KrGora.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 9. 4. 2026.
Vprašanje in odgovor Jezikovne svetovalnice:
Pisec ženskega spola je ... piska?
Vprašanje:

V današnjem Večeru me je zmotil izraz piska v pomenu pisec ženskega spola. Na spletni strani Fran te besede sploh ni. Ali je pravilna oziroma, kako se reče piscu v ženski obliki?

Odgovor:

Oblika piska je res še nestandardizirana, očitno pa so jo posamezniki že začeli uveljavljati, na kar kaže tudi gradivo v besedilnem korpusu Gigafida, ki sicer vsebuje le besedila do leta 2011:
• Da pa ne bomo naštevali dela predvsem tujih avtorjev, naj izpostavimo rusko pisko Aleksandro Marinino. (Gorenjski glas)
• Pisec ali piska teh besed ima očitno zgodovinski spomin zlate ribice. (Mladina)
Če bi korpus vključeval besedila iz let 2011–2016, bi bilo pojavitev zagotovo že več.
Nove besedne tvorbe se porajajo, če se v jeziku pojavi potreba po izrazu. Pred leti smo tako ob pešcu dobili peško (ob predlogu pešakinja). Ali se bo samostalnik peška obdržal, je odvisno od uporabnikov. Ob peški se je izkazalo, da lahko sprejmejo na prvi pogled še tako nenavadne feminative, če jih le dovolj pogosto uporabljamo.
Helena Dobrovoljc (junij 2016)
Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 9. 4. 2026.

Torej piska še ni ustaljena, zato je tudi ni v slovarjih in pravopisu, primerov je tudi v korpusih dokaj malo. Piska v Pleteršnikovem slovarju pomeni piščal. Verjetno se tudi zaradi tega še ni ustalila, kot se je npr. peška (za moškega imamo obliko pešec).

Pri kodifikaciji pa si moramo zastaviti vprašanje, kaj je naloga pravopisa kot kodifikacijskega priročnika. Nekoč sva z bratom, bratom po krvi, očetu in materi zapisala:
»Vsak državljan Republike Slovenije bi moral biti tudi govorec slovenskega knjižnega jezika, ki je jezikovna zvrst za izražanje najzahtevnejših vsebin v slovenskem jeziku in imajo tudi uradni značaj. Šele na ta način se lahko tudi celovito vključi v na jeziku temelječo slovensko družbo. Knjižni jezik, ki ima oz. naj bi imel na Slovenskem nadregionalni značaj (prim. Tivadar 2014), ima narodnopovezo valno in narodnoreprezentativno funkcijo, kar se je v slovenskem primeru v celoti realiziralo konec 20. stoletja, knjižnojezikovna zgodovina in kontinuiteta pa segata vsaj do prve slovenske knjige (Trubar, 1550).« (Tivadar-Tivadar 2015)

Če želimo biti uspešni v sodobni slovenski družbi, moramo govoriti in pisati knjižno, v zasebnem govoru pa lahko uporabljamo tudi neknjižne zvrsti, tudi tuji jezik, predvsem angleščino, česar je v zadnjem času s priseljevanjem delavcev različnih poklicev, čedalje več. Nekoč je bil pri priseljencih v ospredju srbohrvaški jezik, saj so mnogi delavci prihajali iz južnih republik nekoč skupne države Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ). Srbohrvaščina je bila v ospredju že v Kraljevini SHS, prav tako je bil tudi v Sloveniji prisoten cirilski črkopis.

V tistem času smo že imeli več pravopisov, in sicer Levčev pravopis, ki mu je sledil Breznikov pravopis. Kronologijo navaja pravopis iz leta 2001: »Prvi samostojni pravopis smo dobili konec preteklega stoletja (Fran Levec, 1899); drugi mu je sledil po enaindvajsetih letih (Anton Breznik, 1920), tretji po petnajstih (Anton Breznik in Fran Ramovš, 1935), četrti po petnajstih (SAZU, 1950), peti po dvanajstih (SAZU, 1962). Šesti pravopis je nastajal razmeroma dolgo: predlog pravil zanj je izšel po devetnajstih letih (1981), po še devetih letih prihajajo v javnost Pravila kot prvi del; drugi del, Slovar, bo izšel pozneje.« (SP 2001: V, Spremna beseda)

Slovenski pravopisi so na začetku izhajali nekje po 15 letih, samo peti pravopis je izšel po 12 letih (1962). Šesti pravopis, ki je imel le pravila, je izšel šele po 19 letih (1981, predlog pravil), ki so potem izšla po devetih letih (1990). Čez 11 let pa je izšel potem Slovenski pravopis 2001, ki je bil v bistvu s slovarjem dopolnjena in revidirana verzija pravopis iz leta 1990.

In sedaj se ureja Pravopis 8.0. Skrbno, natančno, z upoštevanjem pripomb in iskanjem najboljših rešitev.

Toda vsak pravopis na Slovenskem sproži ognjevite razprave, tako bo verjetno tudi sedaj. Tako je že od črkarske vojne in Prešernovega soneta o kaši:

Al prav se piše kaшa ali kaſha,
se šola novočrkarjev srdita
z ljudmi prepira starega kopita.
Kdo njih pa pravo trdi, to se praša!

Po pameti je taka sodba naša:
ak je od kaſhe kaшa bolj'ga žita,
in boljš' obdelana in bolj polita,
naj se ne piše kaſha, ampak kaшa.

Ak pa po črki boljša jed ne bode,
in zavolj črke ne trpi nič škode,
obhaja taka misel nas Slovence,

da pravdajo se ti možje znabiti,
za kar so se nekdanji Abderiti
v sloveči pravdi od oslóve sence.

Prešeren je tukaj zagovarjal tradicijo, torej bohoričico in ne novih črkopisov, metelčice ali celo cirilice. In razvnela se je prava črkarska pravda oz. abecedna vojna. Slovenci pač o jeziku radi razpravljamo in razpravljamo ognjevito, z mnogo metaforami. Čeprav gre le za jezik, sicer naš materni in skupnostni jezikovni izraz, ki ga usmerja, ne pa v celoti določa, pravopis. Pravopis je pripomoček, pravopisna pravila so eksplicitna pravila, ni so pa zakonska določila, zaradi katerih bi ob neupoštevanju bili neposredno kaznovani. Kazen je le slabše sporazumevanje, kot smo že omenili. Pravopis pa mora biti odraz skupnosti in časa, v katerem živimo.

Prvi trije slovenski pravopisi so bili bolj ali manj individualno oz. dualno delo, temu so v povojnem času sledili 3 pravopisi (1950, 1962, 1990), pravopis iz leta 2001, katerega temelj je pri pravilih skupinski pravopis 1990, pa je spet izšel v uredništvu enega jezikoslovca, priznanega jezikoslovca akad. prof. dr. Jožeta Toporišiča.

Sedanji Pravopis 8.0 je pripravljal ožji in širši sestav komisije pod vodstvom izr. prof. dr. Helene Dobrovoljc:
Ožji sestav Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU (do 2025)

Helena Dobrovoljc (vodja), Tina Lengar Verovnik (koordinatorica), Marta Kocjan Barle, Domen Krvina (od 2023), Tanja Mirtič (od 2022), Peter Weiss, Hotimir Tivadar, Janez Orešnik, Aleksandra Bizjak Končar (do 2020), Andrej Ermenc Skubic (do 2022), Nataša Jakop (do 2023)
Širši sestav Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU (do 2025)
Kozma Ahačič (od 2019), Andrej Ermenc Skubic (do 2022), Peter Holozan, Nataša Jakop (od 2023), Marko Jesenšek, Janoš Ježovnik (od 2023), Nataša Logar (od 2019), Drago Perko (od 2022), Mateja Petrovčič, Marko Snoj, Irena Stramljič Breznik, Mojca Žagar Karer, Andreja Žele, Drago Kladnik (do 2021), Marta Kocjan Barle (do 2019)

Vsa pravila so bila predstavljena tudi širši javnosti, pripombe je komisija potem tudi pregledala. Novi pravopis, ki je v zaključni fazi urejanja in izdaje, je torej skupinsko delo več kot 10 strokovnjakov s področja normativistike. Pravila so sodobno zasnovana, pomembna opora je bil seveda SP 2001. Osnovno vodilo pa je bilo predstaviti nove primere in jih primerno kodificirati v osnovnih pravilih, katerim so potem dodane tudi določene posebnosti, tudi primeri iz pogovornega jezika, ki pa so zapisane pod peresom, tj. kot opomba.

Naj ponazorim z dvema primeroma, ki sta se v javnosti izpostavila kot problematična, čeprav v bistvu nista:
Sklanjanje in posebnost 1. moške sklanjatve Pravopis 8.0 obravnava na naslednji povezavi (https://pravopis8.fran.si/cms/ccws/1364):
"Na dva načina, tako da daljšamo osnovo z j ali t, sklanjamo imeni Arne in Mate. Izbira načina je odvisna od izvora imena ali odločitve nosilca imena:
• • Arne [árne], rod. Arneja [árneja] / Arneta [árneta]
• • Mate [máte], rod. Mateja [máteja] / Mateta [máteta]"
Temu osnovnemu pravilu je potem dodan primer pri peresu, ki opisuje zanimive primere – to niso pravopisna pravila in bodo verjetno tudi v osnovni izdaji skrita, saj niti nimajo paragrafa: "Daljšanje s t pri osebnih imenih na končni o je pogovorno, npr. Silvo [sílvo], rod. Silva [sílva], pog. Silvota [sílvota]; Lovro [lôu̯ro], rod. Lovra [lôu̯ra], pog. Lovrota [lôvrota]."
Pravopis 8.0 v Slovničnem delu - Oblikoslovni oris v paragrafu 154 (https://pravopis8.fran.si/cms/ccws/1324) navaja primera tovrstnih samostalnikov: " Marko Noč, rod. Marka Noča; Ivo Daneu, rod. Iva Daneua;"
Slovenski pravopis 2001 je imel tukaj prav tako navedene podaljšave s -t-, pri čemer je to opredelil kot nepravilno:
Márko -a, °-ta m, oseb. i. (á)
Márkov -a -o, °-tov -a -o (á)
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 9. 4. 2026.
Pravzaprav sta oba pravopisa tukaj na isti valovni dolžini – Lovrotov oz. Markotov sta neknjižni obliki.

---
Drugi precejkrat omenjani primer je pisanje velike začetnice pri zdravilih. Stari pravopis je tukaj navajal v posebnem paragrafu 109 in z opomnikom Pomni:
»Imena zdravil in drugih farmacevtskih izdelkov pišemo z malo začetnico.«
Primere navede potem pri mali začetnici (paragraf 154): »8. (vrstna) imena zdravil: aspirin, fenalgol, apavrin, pronison«.
Novi pravopis pa to malo drugače ubesedi, z upoštevanjem lastnoimenskosti industrijskega izdelka, torej tudi zdravila. V poglavju Velika in mala začetnica (https://pravopis8.fran.si/cms/ccws/3), paragrafa 95 in 96, pod posebnostmi omeni naslednji pravili: "Posebno skupino imen izdelkov predstavljajo imena zdravil in farmacevtskih izdelkov, ki jih pišemo z veliko začetnico, saj so zaščitena kot industrijska lastnina: Aspirin; Calpol, Lekadol; Diverin, Ibubel.

Z malo začetnico pišemo njihove farmacevtske učinkovine: acetilsalicilna kislina; paracetamol; ibuprofen."
Torej bomo ibuprofen, ko pomeni zdravilo pisali z malo začetnico, Diverin, ki pa je zaščiteno pa z veliko (primere navajam s spletne strani: https://www.lekarnaorel.si/zdravila-brez-recepta/bolecine-in-temperatura/diverin-400-mg.html):

Diverin® 400 mg, filmsko obložene tablete
• Vsebuje največjo jakost protibolečinskega zdravila brez recepta (to je 400 mg ibuprofena).
• Zdravilo Diverin vsebuje zdravilno učinkovino ibuprofen, ki sodi med nesteroidna protivnetna in protirevmatska zdravila (NSAR).
Zaščiteno ime je torej pisano z veliko začetnico, kot v primeru zobna krema Kalodont, kar navaja tudi SP 2001 (Pravila, paragraf 107).
Torej Pravopis 8.0 ne odstopa niti od Toporišičevega SP 2001 niti od knjižne rabe v strokovnih javnih besedilih.

Pri vseh teh razpravah o jezikovnih vprašanjih pa moramo izpostaviti, da se preko spoštovanja do slovenista, politika, zdravnika in slehernega govorca ali pisca slovenščine zrcali odnos do slovenskega jezika in posredno študija slovenščine. Če ne bo navdušenja in ljubezni do sočloveka, lektorja, študenta in profesorja, potem ne bo niti novih diplomantov, mladih profesorjev in raziskovalcev slovenščine. In zato bo tudi slovenščine z vsakim dnem manj, ker bo manj govorcev in piscev.