Starši otrokom preveč govorijo, premalo so pa vzgled

Via positiva 19. 03. 2026, 18:00 Nataša Ličen

Podjetnik, finančni svetovalec in poznavalec plemenitih kovin je bil sogovornik četrtkovega popoldneva. Spodbuja finančno izobraževanje podjetij kot posameznikov, ker je znanje lahko temelj finančne varnosti. Vprašali smo ga tudi, ali je naložba v plemenite kovine varovalno sredstvo pred inflacijo in ekonomsko gospodarskimi nihanji?

Bojan Pravica že več kot petdeset let živi in dela v Nemčiji. Zgradil je več poslovnih struktur za poslovanje s finančnimi produkti in investicijami v plemenite kovine. Ustanovil je družinsko podjetje, ki deluje v več evropskih državah.

»Blagostanje si ljudje gradimo ali ne, glede na svoje finančen sposobnosti. So seveda tudi izjeme, ko kdo zaradi bolezni tega ne more. Zgodovinsko gledane zlato ohranja svojo naložbeno vrednost. Zato so vsi sistemi v preteklosti svojo (socialno)varnost gradili na zlatu. Večina ima dva motiva, pohlep ali strah. Oba sta enako narobe. Ljudje pogosto pri naložbah gledajo na dobičke, pozabljajo pa na finančno varnost."

Veste kolikokrat je zapisana beseda zlato ali srebro v Svetem Pismu? Zlato več kot štiristokrat, srebro več kot tristokrat.

»Lahko sem zelo ponosen, da imamo družinsko podjetje. Z ženo imava štiri hčerke, ena je poročena na Portugalskem, tri so v Nemčiji, ena s Slovencem, ena z Nemcem in tretja z Italijanom, torej smo Evropa v malem. Delujemo odlično. Moja želja je bila, ponuditi svoji družini nekaj več, kot sem imel sam kot otrok. Odraščal sem v zelo revnih razmerah. Moja mati je bila bolna in sama, živel sem v revščini in to me je že kot otroka navdihnilo, da svoji družini ponudim nekaj boljšega. S soprogo bova naslednje leto praznovala zlato poroko. Zelo sem ponosen, da so bile hčerke tudi v slovenskih šolah, da danes govorijo slovensko in imajo slovensko državljanstvo.«

Drug drugemu si pomagamo

»Še bolj pa sem ponosen, da smo kot družina ostali skupaj, kljub ne vedno lahkim časom. Vemo vsi, podjetništvo nima samo cvetočih in uspešnih let, ampak tudi slabše letine, kot v naravi. Res je, da nam je uspelo. Res pa je tudi, da je bilo naš zgled nemško podjetništvo, kjer je enaindevetdeset odstotkov podjetij družinskih, v Sloveniji jih je nekaj čez osemdeset odstotkov. V podjetništvu je zelo pomembno, posebej ko družina sledi istim ciljem, da si med seboj pomagamo.

Podjetje zdaj v celoti prenašamo na mlajšo generacijo, saj vemo, da s seboj ne bomo ničesar odnesli - prah si in v prah se povrneš, tako je vedno bilo in vedno bo, no, ampak ponosen sem, da smo bili svojim otrokom tudi zgled, oni bodo pa lahko svojim. Mislim, da sva jih skupaj z ženo naučila, ne samo naučila, živeli smo vrednote, kot so poštenost, zaupanje, transparentnost, seveda tudi podjetništvo, in spoštovanje do drugih ljudi – in so te vrednote hčere prevzele.«

Prazniki so del posta od ostalih obveznosti

»Redno se srečujemo z družino, predvsem Italijani so nam zelo podobni, kjer je družinsko življenje še bolj razvito - takšna so vsaj moja opažanja, pri Nemcih je to bolj poredko. Portugalci so pa tudi zelo družinski ljudje. Zanimivo je videti druge narode, ki podobno razmišljajo in so podobnega mnenja. Prazniki so priložnost, da se posvetimo tudi drugim vrednotam, ne samo materialnim. To je zelo pomembno. Socialna vez je posebej v družini izrednega pomena.

Kako se je to odražalo pri moji poslovni dejavnosti? Razmišljal sem, kako so ljudje živeli še pred industrijskimi časi. Naredili smo večgeneracijski družinski zaklad, ker smo si rekli, zakaj ne bi družina poskrbela zase. Če čakamo samo na nekoga drugega, ki bo poskrbel za nas, to ne deluje. Prevzemimo odgovornost zase in za svojo družino, to je naše vodilo. Starši preveč govorijo otrokom, premalo so pa »vzgledniki«. Ne moremo govoriti otrokom, kaj naj naredijo, mi pa delamo drugače. Kar delamo, naj bo pravilna vrednota. Govorim o naravnem standardu.«

Vsa podjetja smo v petintridesetih letih razvili brez tujega kapitala, brez bančnih kreditov, brez lizingov in tako naprej, ampak vse s svojimi lastnimi sredstvi. To pomeni, živimo naravni standard. Otroke sem učil, naj najprej privarčujejo, potem pa se lahko določene stvari kupujejo.

»To nas je v podjetništvu postavilo v najboljšo bonitetno oceno na mednarodnem področju, že desetletja imamo odlične ocene. Delujemo, ne samo teoretično, ampak praktično živimo nekaj, kar je vzgled, ne samo družini, tudi ostalim podjetjem. Po izobrazbi nisem ekonomist ali finančnik, ampak sem se učil za električarja. Potem sem delal elektrotehnično, ki je nisem dokončal. Vrnil sem štipendijo, ker je bil to pogoj, če sem v sedemdesetih letih želel dobiti delovno knjižico za odhod v tujino. Šel sem bolj iz radovednosti, kaj se lahko tam ustvari. Želel sem si ustvariti več. Videl sem perspektive, ki so bile tam veliko večje.

Težko bi govoril o naključjih. Začel sem s ponudbo, povezano s trgovanjem z nepremičninami, drugo, kar sem delal, so bili vzajemni skladi. Prvi v Nemčiji smo ponujali tako imenovane etične investicijske sklade. V Londonu deluje Institut, kjer analizirajo podjetja in poleg ostalih podatkov preverijo tudi etične kriterije, pomeni, da ne investirajo v proizvodnjo orožja, da ne delajo poskusov na živalih, se ukvarjajo z zaščito narave in tako naprej. To so bile posebne, zelo zanimive naložbe. Sem pa kot tuji vlagatelj prisoten v Sloveniji že od enaindevetdesetega leta naprej, investiral sem denar, znanje in čas, ter veliko pripomogel k razvoju industrije vzajemnih skladov.«

Meni je razumljivo, če hočeš biti na določenih področjih uspešen, je izrednega pomena tvoje znanje. Če želimo komu nekaj razlagati, zakaj je nekaj potrebno, je treba to seveda poznati. Veliko sem se izobraževal.

V življenju je najboljši učitelj praksa

»Gram prakse je v principu več vreden kot tona knjig. Praksa izoblikuje, velikokrat mi je bilo v praksi težko, ker sem delal napake. Na napakah se vsi vedno – ne glede na to, kje smo ali kaj delamo, učimo. Zveze potrošnikov v Nemčiji, v Sloveniji ali v drugih državah, govorijo, da smo ljudje premalo finančno pismeni, manjkajo nam konkretne informacije. Videl sem pri sebi, kako je, če česa ne vem. Zato je prva in osnovna stvar, ki jo priporočam vsakomur - informirajte se, informirajte se. Ne glejte preveč družbenih medijev, pa se zabavati, ne pozabite, da je informiranost izrednega pomeni. Če imamo pravo informacijo ob pravem času, se veliko lažje in pravilneje odločamo.«

Kako do virov pravih informacij?

»V primerjavi. Več primerjav kot naredimo, bolj vidimo ali se logika informacij ujema ali je velika razlika. Danes bo vse težje z umetno inteligenco. Ne vemo več, kaj je resnična novica in kaj je neprava, oziroma umetno izdelana informacija z določenim namenom. Težko je. Vedno bolj je treba jemati z rezervo tako imenovane resnice dogodkov.

Na svetu obstoja tri sektorska strategija, ki je poznana že izpred tisoč šesto let. Bogati narodi so jo koristili in jo še danes, princip je enostaven. Tretjino premoženja damo v zemljišča, nepremičnine, gozdove, drugo v produktivni kapital, v denar, oziroma v delnice ali v svoje podjetje in tretji del v fizične plemenite kovine. Zakaj? Potrebujemo varnost, likvidnost in donosnost. Ker se pa razmere na trgih vedno spreminjajo -vsaka sprememba pa prinaša tveganje in priložnost, je zato zelo pomembna diverzifikacija premoženja, raznovrstnost. Na primer, tipična slovenska družina, za Nemce isto velja, pa večino svojega kapitala skoncentrira v eni nepremičnini. Z razpršenostjo razpršimo tveganje - ker ima vse svoje tveganje. To so, kot življenje, naložbe na dolgi rok.«

Globoka prepričanja so nekaj, kar nas lahko narobe vodi skozi življenje. Večkrat kdo reče, bolje je biti zdrav kot bogat? Kje pa piše, da ne moremo biti zdravi in bogati? Ne govorim o bogastvu z milijoni, govorim o zadostni finančni varnosti, da nas ni strah.

V današnji ureditvi je interes, da smo nevedni potrošniki. Na žalost je pač tako. Danes kupimo, juti bomo plačali. Včasih so ljudje delali malo drugače, najprej so privarčevali, potem so kupovali. Nova ekonomska ureditev nas gleda kot potrošnike, nudi možnosti in smo s tem lahko zavedeni, da si privoščimo stvari, ki jih sploh ne potrebujemo in to z denarjem, ki sploh ni naš. Preveč zabave. Precenjujemo trenutni užitek. Posameznik naj živi naravni standard. Vsak uspešen posameznik ali podjetje načrtuje. Imejmo cilje v trenutnem možnem dosegu. Boljše je živeti skromnejše, a srečno. Kot pa na veliki nogi, ki ni naša. Ceno vedno plačamo, slej ali prej.«