Vedno nas je vabil na pot

Novice 21. 04. 2026, 10:35 Marjana Debevec

Spominjamo se 1. obletnice smrti papeža Frančiška, ki je v Gospodovo hišo odšel na jutro velikonočnega ponedeljka. Cerkev je vodil od 13. marca 2013 do svoje smrti. Bil je prvi papež iz Latinske Amerike, prvi jezuit na tem položaju in prvi neevropski papež od Novega veka naprej. Zbrali smo nekaj njegovih najbolj odmevnih misli.

Nešteto misli bi lahko izpostavili o papežu Frančišku, ki nas je vedno nagovarjal tam, kjer smo bili. Iz tega je izhajal tudi njegov pogled na Cerkev. Ta naj bi bila kot poljska bolnišnica, ki najprej celi rani in šele potem poda moralno analizo. Božji obraz je namreč po njegovem usmiljenje.

»Raje imam Cerkev, ki je ranjena in umazana, ker je šla na ulice, kot pa Cerkev, ki je bolna zaradi zaprtosti.«

Zato je večkrat opozarjal pred klerikalizmom in spodbujal k pristnim odnosom v veri.

»Bog se nikoli ne naveliča odpuščati.«

Obenem pa je po njegovih besedah Cerkev Božje ljudstvo, ki je na poti, kar je poudaril že takoj po svoji izvolitvi, podrobneje pa je to misel razvil s sinodo o sinodalnosti. Kot je dejal, Cerkev ni trdnjava, ampak dinamično občestvo na poti, ki posluša in spremlja.

»Dobri pastir mora imeti vonj po ovcah.«

Na obrobja

Zato mora biti v dialogu z človeškimi izkušnjami. Pogosto je poudaril, da svet potrebuje »kulturo srečanja«. Tudi v tej luči je vabil na eksistencialna obrobja, ki ne predstavljajo le geografska obrobja, ampak tudi duhovno praznino, osamljenost, izgubo smisla.

»Jezus je vedno na obrobju,« je ponavljal in dodal, da nas Gospod kliče, naj ga najdemo tam, kjer trpi človek. Zato je tudi sam za cilje svojih potovanj izbiral dežele, kjer so ljudje tako ali drugače na obrobju.

»Kdor ne živi za druge, ne živi.«

Dialog je pot preživetja človeštva

Ker se je zavedal, da se bo človeštvo rešilo le, če bomo stopili skupaj, je neutrudno pozival k dialogu. Poudarjal je, da smo vsi bratje in otroci enega Očeta, kar je najlepše izrazil v svoji okrožnici Vsi smo bratje. Bratstvo je po njegovem prepričanju odgovor na individualizem in družbeno izključevanje.

Zato si je prizadeval tudi za dialog z drugimi verstvi, saj je bil prepričan, da smo skupaj odgovorni za celotno človeštvo. Posebej odmeven je bil njegov podpis izjave o človeškem bratstvu skupaj z imamo univerze Al Azhar Al Tayyebom.

»Mir se začne z nasmehom.«

Ostareli, nerojeni, jedrsko orožje

Spodbujal je h globalni solidarnosti, obenem pa obsojal kulturo odmetavanja. Slednjo je posebej omenjal, ko je govoril o starejših, ki jih razvite družbe pogosto zavržejo, tudi z uvajanjem evtanazije, ali o še nerojenih otrocih.

»Človek postane odpadek, ko ga imamo za nepotrebnega,« je zatrdil. Šel je celo tako daleč, da je dejal, da je splav umor, ki se izvrši z najetim morilcem.

Odmevale so tudi njegove besede glede orožja, ko je dejal, da je po njegovem prepričanju nemoralno že posedovati jedrsko orožje.

Ne ideologija, ampak srečanje z Jezusom

Vedno znova pa nas je papež Frančišek usmerjal k odnosu z Jezusom, ko je poudarjal, da krščanstvo ni ideologija, ampak srečanje z živim Kristusom.