Blagoslov velikonočnih jedil | (foto: Rok Mihevc)
Velika sobota: Več kot le blagoslov jedil
Cerkev na Slovenskem Mateja Subotičanec
Čeprav v naši kulturi veliko soboto pogosto povezujemo predvsem s hrano in blagoslovom jedil, celjski škof Maksimilijan Matjaž poudarja, da so ti običaji zunanji izraz globlje praznične slovesnosti. Hrana ima svojo simboliko, saj nam Jezus v veliki noči postaja hrana, ob skupni mizi pa si ljudje prihajamo blizu. Bistvo dneva pa ostaja v tišini groba in v pričakovanju.
Velika sobota pomeni čas Jezusove smrti in spomin na njegov Božji sestop v kraj smrti, kjer se Bog dotakne človeka in ga pokliče nazaj v življenje. Je dan posta, pričakovanja in prehoda, ki nas pripravlja na velikonočno vigilijo.
Srčika praznika: Bogastvo Božje besede
Ena izmed ključnih sestavin doživljanja velike sobote je premišljevanje Božje besede, ki nam pomaga vstopiti v skrivnost praznika. Škof izpostavlja, da so poročila o Jezusovem trpljenju sploh prvi zapisani deli Nove zaveze, ki nas vodijo od dvorane zadnje večerje do groba.
Pri velikonočni vigiliji beremo številna berila, ki nas popeljejo skozi celotno zgodovino odrešenja: Od stvarjenja sveta in Božjega vstopa v zgodovino, preko izhoda Izraelcev iz Egipta in poti skozi Rdeče morje, do prerokov, ki so napovedovali dopolnitev teh dogodkov v Kristusu.
Poslušanje in branje teh besedil nam omogoči osebno srečanje s skrivnostjo odrešenja, ki se ne konča v preteklosti, ampak nagovarja današnji čas.
Velika noč je več kot spomin
Vsak posameznik v svojem življenju nosi svojo kalvarijo in križ, zato je pomembno, da praznik ne ostane le zgodovinski spomin. Moč spomina v liturgiji je ključna, saj: Premaga zavore časa in nas postavi v "večni danes", kjer v Bogu ni preteklosti ali prihodnosti. Omogoči nam, da zaživimo milostni trenutek.
Za polno doživetje praznika je potrebna notranja priprava, h kateri nas je vabil postni čas. Če se odpremo Svetemu Duhu, lahko v Božji besedi prepoznamo poročilo o svojem lastnem, osebnem eksodusu in potovanju. Tako praznovanje postane priložnost, da z ljubeznijo vstopimo v globino odrešenjskih resnic, ki nas osebno preobrazijo. Celjski škof Maksimilijan Matjaž poudarja, da je spomin ključen, ker človeka postavi v sedanji trenutek.
Veliko soboto so že v stari liturgiji razumeli kot dan posta, pričakovanja in neke vrste prehoda. To je čas Jezusove smrti in njegovega sestopa v kraj smrti, kjer se Bog dotakne človeka, da bi ga poklical nazaj v življenje.
Velika sobota
Velika sobota je dan celodnevnega čaščenja Jezusa v Božjem grobu, kamor je bil prenesen na veliki petek. Blagoslov velikonočnih jedil ima posebno simboliko.[1]
Praznovanje velike sobote se začne z obredi velikonočne vigilije (bdenja), ki nas s slovesnim bogoslužjem uvede v skrivnost Kristusovega vstajenja. Pri tem imajo poseben pomen blagoslov ognja, hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in krstno bogoslužje oz. obnovitev krstnih obljub. Pri maši beremo več svetopisemskih besedil kakor običajno, ki predstavljajo odrešenjsko zgodovino. Velikonočni vigiliji zaradi bogate simbolike in bogoslužnega dogajanja pravimo tudi mati vseh vigilij. Škofje in duhovniki odraslim katehumenom podeljujejo zakramente uvajanja v krščanstvo, ki so krst, obhajilo in birma.
Ogenj
Na veliko soboto zgodaj zjutraj duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki pokadijo in pokropijo domove. Ogenj použiva, ogreva, žge, prečiščuje …, zato je že od nekdaj veljal za posebej dragocenega. V Svetem pismu nastopa na več mestih: npr. Bog se Mojzesu prikaže v gorečem grmu na gori Sinaj (prim. 2 Mz 3,2); Izraelce je na poti skozi puščavo spremljal ognjeni steber, ki je bil znamenje Božje navzočnosti (prim. 2 Mz 13,21–22) ter drugod, kjer ima vlogo prečiščevanja.
V Stari zavezi se ogenj uporablja kot simbol razodevanja Boga. Simbolizira namreč Božjo nepristopnost in svetost.
Za kristjane je z ognjem najbolj izrazito povezan binkoštni dogodek. Petdeset dni po veliki noči se spominjamo prihoda Svetega Duha med apostole. Sveti Duh se je v šumu, ki je nastal ob bližajočem se viharju, spustil nad apostole v obliki plamenu podobnega jezika (prim. Apd 2,1–3).
Pri bogoslužju se ogenj uporablja pri slovesnih mašah v kadilnici z žarečim ogljem, na katerega se nalaga kadilo. Ob veliki noči se ogenj tudi blagoslavlja, saj simbolizira Kristusa, ki je luč sveta. Marsikje je navada, da bogoslužni sodelavci po obredu blagoslova ognja in vode, ki ga duhovnik opravi na veliko soboto zgodaj zjutraj, ogenj raznesejo po domovih vernikov. Ogenj, ki ga blagoslovimo tudi na začetku velikonočne vigilije, je znamenje zmage luči nad temo, topline nad mrazom, življenja nad smrtjo. Tako hiša, ki sprejme blagoslovljeni ogenj, sprejme luč, ki je Jezus Kristus.
Voda
Simbolika vode odkriva njen pomen v vsakdanjem življenju. Kakor si človek umaže telo, si lahko umaže tudi dušo, zato jo moramo po potrebi tudi očistiti. Voda je v različnih kulturah znamenje notranjega očiščevanja. Potopitev v vodo Gangesa za hindujce, v Nil za Egipčane ali v Jordan za Jude je imela in ima še vedno velik pomen za odpuščanje grehov in notranje očiščenje.
V številnih kulturah, tudi pri Izraelcih, je poznano obredno očiščevalno umivanje pred vstopom v tempelj ali na začetku molitve. Umivanje rok pred molitvijo in jedjo nima samo higienske vloge, ampak nakazuje tudi na notranje očiščenje. Voda, ki telesu omogoča preživetje, izraža najgloblja hrepenenja človeškega bitja: srečo, svobodo, ljubezen, resnico.[11] Vode, ki poplavijo in povzročajo razdejanja, lahko prinašajo tudi smrt. Ta dvojnost pomaga razumeti zakrament krsta, pri katerem je voda bistvena prvina in v katerem najdemo dva vidika: smrt greha in prerojenje za prejemanje milosti v novem življenju.
Spomin na krst je najbolj izrazit pri velikonočnem bdenju (vigiliji) na veliko soboto. Mašnik blagoslovi krstno vodo in če so pri bogoslužju navzoči katehumeni, jih ob tej priložnosti krsti.
Izhajajoč iz simboličnega pomena vode pri krstu razumemo tudi uporabo blagoslovljene vode, ki nas spominja na prvi zakrament. Mašnik včasih na začetku maše (npr. v postnem času) občestvo pokropi z vodo, ki jo je prej blagoslovil, s čimer nas spomni, da smo bili krščeni in pri krstu tudi očiščeni grehov. Ta obred je nadomestil starodavno navado Cerkve, ko so si verniki v cerkvenem preddverju pred evharističnim slavjem umili roke. Ta navada se je v določeni meri ohranila do danes, saj verniki ob vstopu v cerkev pomočijo roko v kropilnik z blagoslovljeno vodo ter se z njo pokrižajo.
Vodo uporabljamo tudi pri maši. Po tem ko ministrant duhovniku prinese kruh in vino, si ta umije roke. Nekdaj je bil za to praktični razlog, saj si je duhovnik z darovi, ki so jih iz narave prinašali verniki, umazal roke. Ta obred je opisan že v bogoslužnih besedilih sv. Hipolita Rimskega sredi 2. st. po Kristusu. Umivanje rok ima tudi simbolni pomen obrednega očiščevanja. Željo in prošnjo, da bi se Bogu bližali skesani in očiščeni, izraža tudi molitev, ki jo duhovnik tiho moli med umivanjem rok: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me mojih grehov.« Duhovnik zlije nekaj kapljic vode tudi v kelih z vinom. To dejanje predstavlja združenje med vernikom (simbol vode) in Kristusom (simbol vina), kar nakazuje tiha duhovnikova molitev: »Po skrivnosti te vode in vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave.« Voda in vino nas spominjata na Kristusovo smrt, ko sta iz njegove strani pritekli »kri in voda«.
Vir: Slovenska škofovska konferenca
