Povolilna refleksija

Komentarji 26. 03. 2026, 08:37 Robert Hlede

Letošnje volitve v Državni zbor, ki so jih nekateri označevali za usodne, so za nami. Do večine razuma, ki se je pred volitvami napovedovala, žal ni prišlo. Nekatera spoznanja so trpka, nekatera streznujoča, nekatera pa takšna, da se je iz njih potrebno kaj naučiti.

Predvolilna kampanja

Najprej nekaj stavkov o sami volilni kampanji. V pretežnem delu je ta, razen nekaterih ekscesnih primerov (trganja volilnih plakatov in obešanja živalskih kadavrov na plakatih) potekala v dokaj normalnih okvirih in je bila z vidika soočanja programov kar zanimiva, v zadnjem tednu ali z objavo prisluhov pa je postala umazana in brutalna.

Namesto, da bi se politične stranke in tudi širša javnost ukvarjala z vsebino prisluhov (z obstojem korupcije na vseh ravneh v državi), se je težišče predvolilne kampanje prevesilo v brezdokazno obtoževanje domnevnih naročnikov in avtorjev prisluhov.

Afera s prisluhi je vsekakor večplastna, je pa dejstvo, da so leve stranke z izdatno pomočjo večinskih medijev (zlasti RTV Slovenija in POP TV-eja) začarale volivce oziroma zapeljale ljudi v prepričanje, češ da je prisluhe naročila SDS in s tem pri volivcih ponovno prebudile "antijanševski" sentiment (samo da ni Janša), kot tudi prispevale, da se je ljudem politika še dodatno zastudila. Rezultat tega je bil, da se precejšen del volivcev ni udeležilo volitev in da je veliko ljudi volilo taktično, ne pa iskreno in na podlagi dejanskih političnih preferenc.

Nezrelost slovenskih volivcev

Delni ali neuradni izid volitev je po eni strani pokazal izenačenost moči obeh političnih polov, po drugi strani pa simptomatično stanje, nad katerim bi se morali vsi zamisliti. Tako levi kot desni volivci.

Če odmislim kršitve volilne zakonodaje glede združevanja nekaterih volišč po državi in sume o nepravilnostih na dan volitev (umanjkanje glasovnic na posameznih voliščih, ponavljajoče zamrznitve prikazovanja volilnih rezultatov na spletni strani Državne volilne komisije, neujemanje rezultatov po voliščih z delnimi rezultati volitev in druge nepravilnosti), je volilni rezultat ponovno pokazal nezrelost slovenskih volivcev, pa tudi, da se Slovenija nahaja v globoki krizi vrednot.

Sramota za Slovenijo namreč je, da več kot pol milijona slovenskih volivcev, ki so se udeležili volitev, podpira in sprejema korupcijo v državi kot nekaj normalnega, da po štirih letih neprestanih laži predsednika vlade, oblastne arogance in predvsem po šokantnih in obremenjujočih zvočnih ter video prisluhih, kjer so bivši politiki in sopotniki vlade natančno opisali, kako člani vlade in z vlado povezani ljudje izvajajo koruptivna dejanja in zlorabo javnih ustanov, ponovno volilo dosedanje koalicijske stranke, predvsem pa Gibanje Svoboda, pod vladavino katere se je korupcija do skrajnosti razbohotila.

Prav neverjetno je, da mnogim ni mar, če predstavniki oblasti lažejo v medijih (da eno govorijo, drugo pa delajo), če se okoriščajo z javnim denarjem in če uporabljajo represivne in druge državne organe za politične namene oziroma za obračunavanje s svojimi političnimi nasprotniki.

Več kot očitno je, da je 35 let po nastanku samostojne države prišlo do takšne erozije vrednot, da je postala sistemska korupcija ne le sprejemljiva, ampak v sprevrženi miselni logiki tudi nekaj pričakovanega ali kot nekaj, kar je treba celo nagraditi.

Primer takšnega nagrajevanja je denimo tudi rezultat Roberta Goloba v njegovem volilnem okraju, v katerem je prejel skoraj 10.400 glasov volivcev. In nič drugače ne bi bilo, če bi slednji dejal oziroma priznal, da je odprl račun za skrivanje denarja v Romuniji, ali pa, da je iz državne firme (iz GEN-i) nakazoval denar na zasebni račun v Srbiji.

Volilni rezultat pa je pokazal še nekaj, in sicer, da korupcija ni razširjena le med politično elito, ampak da je ta veliko širši pojav, da so očitno mnogi Slovenci s korupcijo povezani oziroma imajo od nje koristi.

Sestavljanje koalicije

Čeprav se v času, ko to pišem, čakajo še volilni glasovi po pošti iz Slovenije in tujine in dokončni oziroma uradni izid volitev še ni znan (delni rezultat volitev kaže, da je za po odstotne točke ali za približno 5.000 volilnih glasov Gibanje Svoboda relativni zmagovalec volitev), je povsem jasno, da se uradni volilni izvid ne bo bistveno spremenil.

Obstaja sicer teoretična možnost, da pride do zamenjave na vrhu (da bo relativna zmagovalka volitev SDS), ampak to ne bo spremenilo dejstva, da bo sestavljanje nove koalicije oziroma vlade izjemno zahtevno. Do sestave vladajoče koalicije in nove vlade bo prišlo samo v primeru, če bosta dve manjši stranki požrli dano besedo.

Če ne bo prišlo zaradi domnevnih nepravilnosti na volitvah, ali pa zaradi nezmožnosti sestave koalicije, do ponovnih volitev, je v zdajšnji pat poziciji skoraj nemogoče napovedati, katere stranke bodo sestavljale vladajočo koalicijo in kdo bo naslednji predsednik vlade.

Vsekakor pa je naivno pričakovati, da je ali bo v tako polarizirani Sloveniji možno sestaviti stabilno vlado, kaj šele širšo koalicijo strank. Morda bo slednje možno enkrat v prihodnosti, v zdajšnjih razmerah izrazite politične polarizacije pa je to nemogoče.

Gre namreč za dva diametralno nasprotna koncepta razumevanja politike in uresničevanja politik. Kar pa je možno in rekel bom tudi nujno, je (vsaj občasno) sodelovanje obeh polov pri zaščiti slovenskih interesov in pri sprejemanju ukrepov, ki jih Slovenija tačas potrebuje za razreševanje nakopičenih težav v zdravstvu, gospodarstvu in na drugih področjih.

Nauki volitev

Prvi nauk teh volitev je, da precejšnje število slovenskih volivcev ne nagrajuje tistih, ki opozarjajo na korupcijo in druge nepravilnosti v družbi, pač pa nagrajuje tiste, ki obvladujejo interpretacijo dogodkov.

Drugi nauk je, da slovenske volitve ne odločajo programi strank, ampak čustva, medijski spini in vsakokratna mobilizacija volivcev za nekoga ali proti nekomu. Volitve tako niso nagrajevanje boljših programov in konceptov upravljanja države, ampak predvsem stalni referendum o nekomu.

Tretji nauk se nanaša na iluzijo sredinske politike. Stranke, ki so obljubljale drugačno politiko in svoje programe utemeljevale v smeri tretje poti, so namreč dosegle slab rezultat. Predvsem levi volivci so imeli izbiro, a so namesto njih odločili mediji, ki so jih prepričali, da je najboljša le ena izbira.

Logarjeva stranka Demokrati in Prebeličev Prerod so dokaz, da se v Sloveniji sredinskost ne obnese, da ljudje raje nagradijo povezovalnost sorodno mislečih, kot pa preseganje razlik med strankami.

Četrti nauk je kratek spomin večine volivcev. Mnogi volivci so namreč pozabili, da je aktualni in po vsej verjetnosti tudi naslednji predsednik vlade prišel v politiko z napovedjo, da bo višal davke, da denarja ne bi zapravljali za neumnosti.

Tako kot pred štirimi leti tudi sedaj, po uvedbi dodatnih davkov in prispevkov ter izžemanju njihovih denarnic, to ljudi ni streznilo.

Ne glede na vse povedano pa ni razlogov za pesimizem. Prav nasprotno. Morda je prav zdaj nastopila priložnost za spremembo miselnosti in močnejšo angažiranost za vrednote, ki gradijo in lahko prinesejo korenite spremembe.

Še delujoča oblast si želi pasivizacije volivcev, zato je boj za spremembo miselnosti tudi boj proti pasivizaciji volivcev oziroma boj za aktivno državljanstvo, usmerjeno k vrednotam, ki jih želimo videti v družbi. To ne pomeni strankarsko angažiranje, ne smemo pa si dovoliti, da bi v razočaranju, ki ga čutimo po volitvah, imeli izgovor za umik od naših prizadevanj za drugačno Slovenijo.

V nizanju negativnih ugotovitev glede volilnega rezultata kaže opozoriti tudi na dve ohrabrujoči dejstvi ali na dejstvo, da je po dolgoletni prevladi levega nad desnim političnim polom prišlo na teh volitvah do izenačitve moči med njima in seveda na dejstvo, da je veliko oziroma večina mladih podprlo desne stranke (predvsem SDS) in ne leve stranke, kar ne predstavlja samo presenečenje, ampak tudi dober obet za prihodnost slovenske desnice.

Robert Hlede