Jože Duhovnik | (foto: Anže Malovrh / STA)
Očetov odločilni nasvet: Priden bodi, delaj, še več delaj in uspelo ti bo
Naš gost Jure Sešek
Poklicna in življenjska pot dr. Jožeta Duhovnika je izredno bogata. Doktoriral je na Fakulteti za strojništvo, kjer je bil pozneje redni profesor in dekan. Profesorsko pot je prepletal s sodelovanjem z gospodarstvom, njegovi izvedeni projekti pa delujejo na vseh celinah. Aktivno je sodeloval pri demokratizaciji Slovenije v osamosvojitvenih procesih in v vojni za Slovenijo.
Naš gost je bil član, podpredsednik in predsednik mnogih upravnih organov pomembnih slovenskih podjetij. Bil je eden od soorganizatorjev in mecen dveh tradicionalnih počastitev državnih praznikov. Med različnimi nagradami in priznanji, ki jih je prejel, je tudi najvišja nagrada Republike Slovenije na področju šolstva, ki so mu jo podelili leta 2003.
Zavezan domači župniji in skupnosti
Kot dejaven župljan župnije Preska je dr. Duhovnik zaslužen za obnovo fasade cerkva sv. Janeza Krstnika in sv. Marjete v Žlebeh ter Hafnerjeve kapelice v Preski pri Medvodah, v občini, katere častni občan je postal leta 2024. Beseda je v oddaji tekla tudi o reliju, saj je bil v mladosti celo podprvak Jugoslavije v tem dirkaškem športu in alpinizmu, ki mu je bil v mladosti srčno predan. Še danes mu gore veliko pomenijo.
Družina kot temelj
Slišali smo vrsto zanimivih in navdihujočih zgodb z različnih področij. Dr. Duhovnik je s spoštovanjem pripovedoval o družini iz katere je izšel in o družini, ki sta jo ustvarila s soprogo. Ko smo ga vprašali, na kaj je najbolj ponosen, je odgovoril: »Ponosen sem na profesionalno kariero, ki je za menoj, na pot, ki sem jo prehodil kot projektant in inovator. Ponosen in hvaležen sem za dobro vzgojo v družini, v kateri sem odraščal, zdaj pa sem vesel, da lahko z enajstimi vnuki in tremi sinovi ter njihovimi soprogami živimo lepo in umirjeno življenje.«
Starša sta vsem otrokom vcepila predvsem voljo do življenja in obveznost do dela v najbolj žlahtnem pomenu tega izraza. Ne gre za to, da moraš delati, gre za to, da želiš delati in, da v delu uživaš. obveznost do dela v tistem žlahtnem pomenu besede. Ne da moraš delati, ampak da želiš delati in da uživaš v delu.
»Največ, kar lahko daš otroku, je to, da mu vcepiš delovne navade in organiziranost. Prepričan sem, da se to najlažje doseže z rednim delom, trdno družinsko skupnostjo in s športom, ki je največji pokazatelj, kako dobro zna otrok organizirati svoje življenje. Ko sem predaval na Fakulteti za strojništvo, sem vedno znova spoznaval, da so bili športniki tudi odlični študentje. Ne zaradi izredne bistrosti, zaradi dobre organiziranosti.«
Ko sem predaval na Fakulteti za strojništvo, sem vedno znova spoznaval, da so bili športniki tudi odlični študentje. Ne zaradi izredne bistrosti, zaradi dobre organiziranosti.
Talent kot Božji dar
Dr. Jože Duhovnik se je pri šestnajstih letih vpisal v srednjo tehnično šolo in se za vse življenje predal strojništvu. Pri šestnajstih letih je, v sklopu počitniškega dela, zrisal in v celoti sprojektiral velik elektromotor. Izdelali so ga in deloval je. Pri šestnajstih letih. Zanimalo nas je, ali je tako delo lahko sad talenta? Odgovoril je: »To je Božji dar, ki ga lahko prečistiš v spraševanju samega sebe. Vprašati se je treba, kaj želim od mojega življenja, sam si ga moraš začrtati. Ko prideš do odgovora, moraš talent razvijati naprej, če tega ne storiš, pomeni, da si ga zavrgel. Razvoj nato ni mogoč, v življenju ne boš uspešen, s seboj ne boš zadovoljen.«
Odločilno je bilo, da mi je oče, po mnogih izkušnjah, rekel: priden bodi, delaj, še več delaj in uspelo ti bo. Če boš več delal, boš več znal, če boš več znal, te bodo potrebovali. Rabili te bodo, mi je dejal. Teh besed ne bom nikoli pozabil.
Sreča, delo in pogum
Dr. Duhovnik pravi, da je v življenju teba imeti tudi srečo. »Imel sem srečo. V času mojih profesionalnih odločitev je bila v vseh podjetjih na delu partijska struktura, naš rod pa je bil znan po duhovnikih. Tudi z malo začetnico. Kot verni ljudje smo bili ponavadi na strani, ki ni bila zaželena. Odločilno je bilo, da mi je oče, po mnogih izkušnjah, rekel: priden bodi, delaj, še več delaj in uspelo ti bo. Če boš več delal, boš več znal, če boš več znal, te bodo potrebovali. Rabili te bodo, mi je dejal. Teh besed ne bom nikoli pozabil. Res, imel sem srečo, da so me ves čas potrebovali. Lepo bi bilo, če bi si vsi, posebej današnji politiki, zapomnili to resnico. Velike težave niso v sistemu samem, težave so v ljudeh, ki ustvarjajo sistem.«
Študij pomaga »leteti«
Zanimalo nas je, če je, kot profesor na Fakulteti za strojništvo, vsa omenjena spoznanja o talentu, trdem delu in sreči, predajal naprej študentom? Odgovoril je: »Večkrat sem jim povedal in razložil, da je v življenju treba prepoznati podarjene talente in jih razvijati v pravo smer. Lahko sem zelo aktualen. Olimpijske igre, smučarski skoki in zlata medalja. Domen Prevc je študent strojništva, vpisal je aeronavtiko. Zakaj? Zato, da bo študiral, se naučil, kako med skokom, letom ravnati, da bo čim manj upora. Kar poglejte ga, ne skače, Domen leti! Veste, to ne velja le zanj, to velja za vsakega, ki želi leteti v življenju. Študij pomaga »leteti«.«
Vabljeni k poslušanju
Ker smo ravno pri letenju in skokih: v pogovoru z dr. Jožetom Duhovnikom smo, zaradi pestrosti tem, skakali z enega področja k drugemu. Vabimo vas, da prisluhnete zanimivemu sogovorniku in prav takim življenjskim zgodbam
