Ta otrok bo živel

Večer za zakonce in družine 04. 02. 2026, 13:35 Marjana Debevec

Ko ti zdravnik med nosečnostjo pove, da se otrok ne razvija tako kot ostali, se svet za trenutek ustavi. Lucija Poslek opisuje ta občutek tako, kot da “nič več ne obstaja” – doživiš jezo, na tisoče vprašanj in nemoč. Pogovor z njima je bil sproščen, iskren, a obenem globok in zaznamovan z njuno močno vero slediti Božjemu načrtu.

Lucija in Dušan Poslek sta doživela kar nekaj preizkušenj: med drugo nosečnostjo sta izgubila hčerko, naslednja hčerka se je rodila prezgodaj, vendar je zdaj zdrava, potem pa sta v četrti nosečnosti izvedela, da z otrokom nekaj ni v redu.

V takih trenutkih se človek hitro zaloti pri vprašanju: »Zakaj ravno mi?«. Lucija priznava, dasta se v njej mešala jeza in nemoč, po drugi strani pa tisti tihi občutek, da se vse zgodi z namenom, čeprav si tega kot mama sprva skoraj ne upala priznati.

Dušan pa pravi, da v njunem zakonu najbolj ceni prav to, da se mu nikoli ni treba pretvarjati – da sta lahko vesela in žalostna, brez igranja vlog.

Treba se je odločiti vsak dan znova

Na enem od pregledov, ko so povedali, da se otrokovi možgani ne razvijajo pravilno, je Lucija izrekla stavek, ki je pozneje prerasel v njuno vodilo: »Ta otrok bo živel.« To ni bila romantična fraza, ampak odločitev, ali še bolje niz odločitev, za katero se je treba odločiti vsak dan znova, sta poudarila Lucija in Dušan.

Ta DA po njunih besedah namreč ni enostaven. Z velikim spoštovanjem do vseh staršev, ki se znajdejo v podobnih situacijah, poudarjata, da je vsaka zgodba drugačna in da to, kar sta izbrala onadva, ni enkratna odločitev, ampak proces.

Če lahko še kaj storimo skupaj, naj ostane z nami

Njuna odločitev pa ni izbrisala strahu. Po rojstvu je Klemen padel v dihalno stisko, bil intubiran, zdravniki pa so s staršema odkrito govorili o možnostih – tudi o tem, da mehansko ne bodo vzdrževali življenja, če ne bo mogel sam dihati.

Takrat sta se Lucija in Dušan umaknila v Slomškovo kapelo v UKC Maribor. Dušan se spomni preproste molitve, ki jo je izrekel: »Bog, glej, jaz ne zmorem. Ne morem se odločiti, ali naj ta otrok živi ali ne."«

Potem pa je izrekel še prošnje, ki zarežejo v srce in hkrati osvobajajo: »Če je čas dozorel, naj ga Bog vzame k sebi; če pa lahko skupaj na tem svetu še kaj naredimo, naj ostane še malo pri nas.« Ko so Klemenu sondo odstranili, je dihal sam.

Čudeži se dogajajo vsak dan

Klemenovo stanje pomeni, da je za hranjenje ves čas odvisen od nazogastrične sonde, njegovo gibanje je zelo omejeno, komunikacija pa se kaže v drobnih odzivih, ki jih starši sčasoma prepoznajo.

Dušan odkrito pove tudi o bolečini, ko pri Klemenu prvega nasmeha skoraj ni bilo – ali je vsaj zelo redek – a po drugi strani pokaže svoje veselje drugače; starša ga prebereta v mimiki in drobnih odzivih, ki jih s časom spoznata.

Živeti z otrokom v paliativni oskrbi je, pravita, tudi življenje v otipljivem zavedanju minljivosti. Lucija priznava, da jo je dolgo bremenilo čakanje: »ali v čakanju smrti, ali v čakanju dihalne stiske ...« in da je bilo to zelo naporno obdobje.

Ko so se po prvih tednih starejši vrnili v šolo in vrtec, je Lucija ostala sama z novorojenčkom – v času, ki bi moral biti najlepši, se je vanjo naselila stiska in negotovost. Pomagalo ji je, da si je predvajala duhovno, slavilno glasbo in kratke molitve – kot način, da se ne ujame v krog misli, ki človeka lahko povleče v temne dni.

Dušan pravi, da je pred Klemenovim rojstvom prosil za čudež, da bi se zdravniki zmotili – a ko danes gleda nazaj, ve, da "so čudeži vsak dan, samo malo drugačni, kot jih mi pričakujemo".

Tudi jaz bi ga 'cartala'

Del te zgodbe pa niso le starši in sodelavci v bolnišnici, ampak tudi Klemenova brat in sestra: Filip in Rebeka. Starša pripovedujeta, da sta Klemena sprejela z odprtimi rokami in da ju še danes zanima, kdaj ga bosta spet videla, kdaj bo prišel domov.

Rebeka, na primer prosi: »Dajta mi ga v naročje, jaz bi ga tudi cartala«, čeprav ga zaradi njegovega stanja ne more držati sama. Filip, ki je že najstnik, svojo navezanost pokaže bolj tiho: pride, ga poboža, za trenutek obstane in mu da poljub na čelo.

Hkrati pa se je družina morala učiti, kaj pomeni prositi za pomoč. Vse od Klemenovega rojstva sta se, kot kot pravita, delila na pol: vedno je šel samo eden s starejšima otrokoma v park, k maši, v trgovino, drugi pa je skrbel za Klemena.

Zato sta se morala odločiti, ali bosta v negi popolnoma sama ali pa bosta zaupala še komu, da bosta lahko poskrbela tudi za zakon in starejša otroka.

Koga naj rešujemo?

Dušan se je ob tem spomnil trenutka, ko ga je med Klemenovo nosečnostjo ginekologinja vprašala, koga naj rešujejo, če se pri porodu kaj zaplete – otroka ali ženo. Odgovor, ki ga je izrekel, mu je ostal kot rana in kot kompas: "Rešujte ženo."

Danes razloži, zakaj: doma sta takrat spala starejša otroka, ki potrebujeta mamo, in nekdo se je v tistem trenutku moral odločiti. Iz istega razloga sta pozneje sprejela pomoč – tudi pomoč ustanov, kjer so lahko poskrbeli za Klemena.

Devetdnevnica za pravo odločitev

Ni šlo brez logističnih in čisto človeških vprašanj. Do Šentvida pri Stični, kjer je Klemen, je okoli 150 kilometrov – 300 kilometrov na obisk – kar hitro pomeni dopoldne ali popoldne samo za vožnjo.

Dušan priznava, da je kot moški pogosto razmišljal tudi praktično – in da je bilo to na začetku videti preprosto predaleč. Odločitve sta zato prepuščala času. Ko se znajdeta pred večjimi koraki, jima vedno pomaga molitev v obliki devetdnevnice.

»Človek se v življenjskih odločitvah ne more odločiti iz danes na jutri, potreben je čas, premislek in – za vernega človeka – izročitev«, poudarjata.

Prosila sta za mir, da bi bila v odločitvi res mirna, in nato sta šla korak za korakom. Klemena sta tako najprej predala v oskrbo v zavod v Dornavi, kjer pa zdravstveno niso mogli dovolj poskrbeti zanj. Zato sta ga po nekaj mesecih preselila v bolnišnico za otroke v Šentvid pri Stični.

Popolnost ljubezen v naši nepopolnosti

V najtežjih trenutkih sta, pravita, močno občutila tudi oporo občestva, ki ju je podpiralo z molitvijo, in to podporo čutita še danes. »Molitve so naju dvigale,« pravita, da sta sploh zmogla iti naprej.

Lucija se je ob tem spomnila trenutka, ki jo je za vedno zaznamoval. Bilo je obdobje, ko je bil Klemen še dojenček in ona se je večkrat počutila negotovo, izgubljeno ob misli, kaj vse se mu lahko zgodi, ko je sama z njim.

V nekem trenutku pa je pokleknila k njegovi posteljici. Bi je buden in jo je gledal. Rekla mu je: »Zelo, zelo te imam rada, tudi če nisi popoln. Strašno te imam rada.«

In v tistem trenutku jo je prešinila misel, da ima tudi njo Bog tako rad, točno takšno, kot je. Da je na enak način Božja ljubljenka. V svetu, v katerem težimo k popolnosti, od materialnih stvari do naših odnosov, si je dovolila biti nepopolna, ampak še vedno Božja ljubljenka.

To ji je pomagalo bolj sprejemati tudi nepopolnost moža, otrok in drugih bližnjih. »Ob vseh naših nepopolnostih sva videla, da je največ to, da imamo drug drugega, da se imamo radi, da vztrajamo kljub vsem preizkušnjam in da zmoreva tudi starejšima otrokoma pokazati najino starševsko ljubezen.«

Skupaj gresta skozi preizkušnje

Tudi njun zakon je del te zgodbe. Dušan poudarja, da sta imela dve možnosti: vsak zase ali skupaj – in da sta se zavestno odločila, da gresta »skupaj čez to«, s pomočjo duhovnih vaj, spremljanja in skupne vere.

Potem pa je dodal še nekaj, kar zveni preprosto, a ima težo človeka, ki je šel skozi preizkušnje: »Jaz imam popolno ženo.« Povedal je, da ji to poskuša dati vedeti, saj je prav poslanstvo moških to, da dajejo vrednost svojim ženam. »Tako močne, tako pogumne, tako odločne ženske, absolutno nisem srečal. Nanjo sem iskreno ponosen.«

Zavod, ki nosi ime odločitve

Iz osebne zgodbe je zrasla tudi javna pobuda. Po mesecih "kuhanja in dinstanja", kot se pošali Dušan, sta lansko jesen ustanovila zavod Ta otrok bo živel.
Njegov namen je osveščanje o paliativni oskrbi otrok ter pomoč staršem in družinam, ki se znajdejo v podobni situaciji.

Odziv je bil, pravita, neverjeten: brez pretiranega reklamiranja sta vedno znova presenečena, koliko ljudi prepozna, da je tu prostor, kjer lahko pomagajo, podprejo in so blizu. In ne le to: pred izidom je Dušanova knjiga, ki opisuje njihovo zgodbo. Dušan pravi, da to ne bo učbenik, ampak iskrena izpoved – pogled, soočanje in doživljanje od trenutka diagnoze do tega, kaj in kako je iz tega zraslo.

In morda je prav to najmočnejše sporočilo njune zgodbe: da se iz teme lahko rodi nekaj, kar ne izbriše bolečine, jo pa spremeni v bližino, oporo in pogum – za vse, ki hodijo podobne poti. Njuni zgodbi lahko prisluhnete v oddaji Večer za zakonce in družine v našem avdio arhivu, ali pa si pogovor ogledate na youtube kanalu Radia Ognjišče.