Starozavezni Jožef v vodnjaku | (foto: DiŽ)
Ko zakonca postaneta hišnik in gospodinja
Novice Marjana Debevec Benjamin Siter
Poznate tisti občutek? Zjutraj se mimogrede pozdravita, čez dan si izmenjata sporočila o otrocih in večerji, zvečer pa skupaj sedita pred televizijo — vsak na svojem koncu kavča, vsak na svojem telefonu. Nihče ni jezen. Nihče ni nesrečen. Samo ... nekako ni nikogar zares tam. To ni zakonska kriza. To je odtujenost, ki se naseli tiho, brez velikega dogodka. Zakonca počasi postaneta sorodnika v istem gospodinjstvu — hišnik in gospodinja, ki odlično usklajujeta logistiko, življenje pa teče mimo njiju. Postno spodbudo, da bi se zakonca znova v resnici srečala, so pripravili v Družini in življenju. V nadaljevanju si lahko preberete, k čemu nas vabijo.
Najtežji post
V zakonu odpuščanje ponavadi ni tista velika gesta, ki si jo predstavljamo ob tej besedi. Izgleda bolj tako: kot večer, ko bi se dalo pogovoriti, pa raje molčiva. Kot isti spor, ki se vrača vsakih nekaj tednov, pa se oba delava, da ga ni. Kot "saj ni tako hudo," ko pa je.
Kot utrujenost, ki počasi postane izgovor, da se ne soočiva — in potem nekega dne ugotoviva, da v isti hiši živiva drug mimo drugega, ne pa drug z drugim.
Zamero v zakonu redko čutimo kot strup. Čutimo jo kot hladnost. Kot razdaljo, ki se širi.
Danes je pepelnica
Cerkev nas danes vabi k spreobrnjenju in postu. Večina bo pomislila na odrekanje — sladkorju, alkoholu, telefonu pred spanjem. Vse to so dobri postni sklepi. A morda obstaja post, ki seže globlje in ki ga je težje izpolniti kot katerokoli dieto.
Post nas uči, da se prostovoljno odpovemo nečemu, kar nam po pravici pripada. Odpuščanje dela isto — z njim se odpovem svoji pravici do povračila. Post me uči, da se odpovem svoji pravici do polnega krožnika. Odpuščanje me uči, da se odpovem svoji pravici do zadnje besede. Oboje je prostovoljno, oboje boli — in oboje osvobaja.
V tem smislu je odpuščanje nekakšen duhovni post. In morda najtežji, ki ga poznamo.
Kaj odpuščanje ni — in kaj je
Mnogi ob besedi "odpuščanje" začutijo odpor — in pogosto zato, ker si pod odpuščanjem predstavljajo nekaj, kar to ni.
Odpuščanje ne pomeni, da opustim meje. Če me je nekdo globoko prizadel in se ni nič spremenilo, odpustiti ne pomeni, da mu moram odpreti vrata nazaj. Odpuščanje ni sprava — za spravo sta potrebna dva; odpustiti pa lahko človek sam, tudi če drugi nikoli ne pride in reče "oprosti." In odpuščanje ni pozaba. Kdor reče "saj ni nič," ko je pa nekaj bilo — si dovoli pozabiti, ne pa odpustiti.
Odpustiti pomeni, da neham nositi njegov dolg s sabo povsod, kamor grem — ker ta dolg na koncu ne uniči njega, ampak mene. In včasih je najtežje odpustiti samemu sebi.
Dolg zakon ni zveza dveh brez napak. Je zveza dveh, ki se znata vrniti drug k drugemu.
Postno potovanje za pare
V aplikaciji za zakonske pare NajinEp se danes začenja postno potovanje z naslovom Suknja, sanje in odpuščanje, ki ga je pripravil Janez Meden. Potovanje zakonca skozi 46 dnevnih korakov — od pepelnice do velike noči — vodi po starozavezni zgodbi Jožefa, brata, ki so ga prodali, človeka, ki je imel vse razloge za maščevanje, pa je izbral drugače.
Vsak dan dobita kratek korak: premišljevanje in vprašanje za pogovor v dvoje. Med tednom zadostuje 10 minut ali manj, nedeljski koraki so daljši. In če kak dan ne bo šlo — ni krivde. Ni treba nadoknaditi. Pot gre naprej tudi, če kak dan izpustita.
Aplikacija NajinEp je na voljo za iOS in Android. Naročnina znaša 14,90 € na mesec za par. Do danes jo uporablja že dobrih 1000 parov po vsej Sloveniji. Nastala je v okviru društva Družina in življenje, ki že 25 let spodbuja h gradnji zakonskih in družinskih odnosov.
Morda je letos vredno poleg hrane na mizo položiti tudi vse, kar si kot zakonca dolgujeva. In narediti prvi korak — skupaj.
