Jan Macarol | (foto: Mirjam Judež)
Politika in zdravstvo: med “belim šumom” afer in iskanjem kompromisa - 1. del pogovora z Janom Macarolom
Spoznanje več Alen Salihović
V oddaji "Spoznanje več, predsodek manj" je bil gost Jan Macarol, ustvarjalec vsebin, urednik City Magazina Slovenija in strokovnjak za družbena omrežja, vplivnostni marketing ter medijsko produkcijo. Pogovor je hitro zavil na področja, kjer je po njegovem mnenju Slovenija najbolj ujeta: v politično polarizacijo, v krizo zaupanja in v neučinkovitost sistemov, posebej zdravstva.
Od “očetovske” drže do politične kritike
Macarol je uvodoma pojasnil, da se je v kritičnejše pisanje podal iz občutka, da se kot družba premikamo v nevarno smer. Svoj motiv je opisal skoraj kot “očetovsko funkcijo”: ko zazna nevarnost, se aktivira in poskuša ljudi spodbuditi k razmisleku, da paradigme, ki jih jemljemo za samoumevne, niso edine možne.
Ker je po naravi in poklicu ves čas v stiku z informacijami ter globalnimi trendi, pravi, da se zjutraj “priklopi na svet, ne na Slovenijo”. Prav ta širša perspektiva ga vodi k vtisu, da so rešitve pogosto “na dlani”, a jih nihče ne izreče dovolj glasno.
Kompromis, koalicije in “izključevanje” kot strategija
Pri slovenski politiki je bil oster do prakse, ko se politiki o koalicijah odločajo že pred volitvami. Takšno vnaprejšnje izključevanje razume kot znak nezrelosti in kot gorivo polarizacije. Ocenjuje, da velik del novih ali “svežih” političnih projektov jasnih vsebinskih prioritet sploh ne predstavi – namesto tega imajo eno osrednjo strategijo: izključevanje Janeza Janše in SDS. Po njegovem je to nesmotrno, ker družbo potiska v jarke ravno v času, ko bi bilo treba iskati rešitve.
Kot eno ključnih novinarskih vprašanj, ki bi ga morali pogosteje slišati, je izpostavil: katere tri stvari boste naredili takoj po podpisu koalicijske pogodbe – brez katerih ne boste v nobeni koaliciji? Po njegovem bi taka jasnost zmanjšala prazne obljube in povečala odgovornost.
“Globoka država” in neprekinjena kontinuiteta
Macarol je omenil tudi občutek, da se Slovenija po letu 1991 ni povsem razgradila iz prejšnjega sistema, temveč je vstopila v demokracijo z “zamenjavo tabel”, ob ohranitvi dela neformalnih omrežij. Ta domnevna kontinuiteta je zanj del razlage, zakaj se nekateri procesi ponavljajo, zakaj se odgovornost razvodeni in zakaj se v politiki pogosto zdi, da odstopi niso več standard.
Ocena vlade: Preveč “rumenega šuma”, premalo premikov
Pri oceni dela vlade Roberta Goloba je priznal, da je imel ob razočaranju tudi upanje, da bo prišlo do prebojev – posebej na področju energetike. A po njegovem je mandat zaznamoval “beli šum politike”: niz mikroafer in nenehen tok tem, zaradi katerih se je javnost navadila, da je “vsak teden afera ali dve”.
Kot primer smeri, ki se mu zdi zgrešena, je omenil tudi opuščanje ali spreminjanje ukrepov iz prejšnjih mandatov, ki bi po njegovem lahko imeli merljive učinke na primer na področju dohodninske politike.
KPK, ustavno sodišče in kadrovanja
V razpravi o odločitvah Komisije za preprečevanje korupcije je ocenil, da je politično “obračanje besed” predvidljivo. Opozoril je, da ne gre le za dva SMS-a, ampak za širšo sliko, ki bi morala biti javno pojasnjena.
Posebej kritičen je bil do delovanja ustavnega sodišča, kjer ga je zmotila predvsem počasnost oziroma nezmožnost hitrega odločanja v ključnih zadevah. O kadrovskih potezah tik pred iztekom določenih rokov je opozoril, da bi moralo biti sodišče uravnoteženo in sestavljeno iz različnih nazorskih profilov – le tako nastane zrelo stališče.
Desni in levi blok: povezovanja kot računica preživetja
Glede predvolilnih povezovanj na desnici je Macarol pozdravil sodelovanje zlasti tam, kjer se združujejo izkušnje in podjetniške kompetence, a hkrati opozoril na komunikacijske pasti in na vprašanje, ali ne bi bilo bolje imeti manj, a močnejših subjektov.
Na levici pa vidi omrežja, ki v ozadju delujejo kot konsolidacijska sila, zlasti ko postane nek voditelj “vroč krompir” in se drugi od njega začnejo distancirati.
Mediji, vplivneži in zakon o medijih
Ena ključnih tez pogovora je bila, da je “hrbtenica medijev v Sloveniji šibka”. Diskurz se seli na družbena omrežja, doseg posameznikov lahko prekaša klasične informativne oddaje, kar je po njegovem nevarno, če se ne upravlja odgovorno. V tem kontekstu je komentiral tudi izpostavljenost vplivništva v politiki.
Do novega zakona o medijih je bil Macarol izrazito kritičen: opisal ga je kot slabo napisanega in težko izvedljivega, primerjalno celo s poznojugoslovansko zakonodajno prakso. Opozaril je na izenačevanje vplivnežev z mediji, na morebitne ustavne dileme ter na sistem financiranja, ki po njegovem lahko zapira prostor manjšim ustvarjalcem in krepi ustaljene strukture.
Zdravstvo: Stroka močna, sistem predrag in brez prave konkurence
Pri zdravstvu je Macarol ločil med stroko in sistemom. Strokovno raven visoko ceni – v resnih primerih slovenski zdravstveni sistem po njegovem zmore izjemno kakovost. A hkrati trdi, da je sistem prefinanciran in neučinkovit, z velikimi maržami pri dobavah in nabavah.
Zavzema se za model, kjer bi “denar sledil pacientu”: če javni sistem storitve ne zmore v razumnem času, bi zavarovanec dobil možnost (voucher) za storitev pri zasebniku doma ali v tujini. Opozarja tudi na moralno-ekonomski vidik: dolge čakalne dobe niso le statistika, temveč realno poslabšanje zdravja in dodatna škoda zaradi dolgotrajnega jemanja protibolečinskih zdravil.
Kot jedro problema je izpostavil korupcijo in neracionalne nakupe – “krajo javnega denarja” – ter dodal še širši kulturni vidik: odnos do davkov. Po njegovem je plačevanje davkov civilizacijska predpostavka kakovostne države, a mentaliteta “pošmugljanja” ostaja del kolektivne navade, ki jo bo treba preseči.
