Papež z novo temo za sredine splošne avdience

Svetopisemski odlomek: Heb 13,7-9
Spominjajte se svojih voditeljev, ki so vam spregovorili Božjo besedo, premišljujte konec njihovega življenja in posnemajte njihovo vero. Jezus Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke. Različni tuji nauki naj vas ne zavajajo. Dobro je namreč okrepčati si srce z milostjo, ne z jedmi, od katerih niso imeli koristi ti, ki so se jih držali.

Drugi vatikanski koncil in njegovi dokumenti
Uvodna kateheza

Bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!

Po jubilejnem letu, med katerim smo se zadrževali ob skrivnostih Jezusovega življenja, začenjamo novi cikel katehez, ki bo posvečen drugemu vatikanskemu koncilu in branju njegovih dokumentov. To je dragocena priložnost, da ponovno odkrijemo lepoto in pomembnost tega cerkvenega dogodka. Sveti Janez Pavel II. je ob koncu jubileja 2000 takole zatrdil: »Bolj kot kdaj koli prej čutim dolžnost, da znova pokažem na koncil kot na veliko milost, s katero je Bog obdaril Cerkev v 20. stoletju« (Apostolsko pismo Novo millennio ineunte, 57).

Skupaj z obletnico nicejskega koncila smo leta 2025 obeležili tudi šestdeseto obletnico drugega vatikanskega koncila. Čeprav nas od tega dogodka ne loči veliko časa, pa je prav tako res, da generacije škofov, teologov in vernikov drugega vatikanskega koncila ni več. Medtem ko čutimo klic, naj ne ugašamo preroštva in še naprej iščemo poti in načine za uresničitev njegovih slutenj, je pomembno, da ga ponovno od blizu spoznamo; in to ne na podlagi nečesa, kar smo slišali, ali razlag o njem, ampak s ponovnim branjem njegovih dokumentov in premišljevanjem o njegovi vsebini. Gre namreč za učenje, ki tudi danes predstavlja zvezdo severnico na poti Cerkve. Kot je učil Benedikt XVI., »z leti dokumenti niso izgubili svoje aktualnosti. Njihovo učenje se pokaùe še posebej pomembno v odnosu do novih potreb Cerkve in sedanje globalizirane družbe« (prvo sporočilo po maši s kardinali volivci, 20. april 2005).

Ko je papež Janez XXIII. 11. oktobra 1962 odprl koncilsko zborovanje, je o njem govoril kot o zarji svetlega dneva za vso Cerkve. Delo številnih sklicanih koncilskih očetov, ki so prišli iz Cerkva vseh celin, je dejansko utrlo pot novi cerkveni dobi. Po bogatem bibličnem, teološkem in liturgičnem premisleku, ki je zajel 20. stoletje, je drugi vatikanski koncil ponovno odkril obličje Boga kot Očeta, ki nas v Kristusu kliče, naj smo njegovi otroci; na Cerkev je gledal v luči Kristusa, v luči ljudstev, kot na skrivnost občestva in zakramenta edinosti med Bogom in njegovim ljudstvom; začel je pomembno liturgično reformo in v središče postavil skrivnost zveličanja ter aktivno in zavestno soudeležbo celotnega Božjega ljudstva. Obenem nam je pomagal, da smo se odprli svetu ter sprejeli spremembe in izzive modernega časa z dialogom in soodgovornostjo, kot Cerkev, ki želi razširiti roke za človeštvo, postati odmev upanja in stiske narodov ter sodelovati pri gradnji pravičnejše in bolj bratske družbe.

Zahvaljujoč drugemu vatikanskemu koncilu »Cerkev postane beseda, Cerkev postane sporočilo, Cerkev postane pogovor« (Pavel VI., apostolsko pismo Ecclesiam suam, 67), s tem ko se obveže, da bo iskala resnico po poti ekumenizma, medverskega dialoga in dialoga z ljudmi dobre volje.

Ta duh, ta notranja drža mora zaznamovati naše duhovno življenje in pastoralno delovanje Cerkve, saj moramo še bolj celovito uresničiti cerkveno reformo v smislu služb in ker smo pred današnjimi izzivi poklicani biti pozorni razlagalci znamenj časov, radostni oznanjevalci evangelija, pogumni pričevalci pravičnosti in miru. Msgr. Albino Luciano, bodoči papeža Janez Pavel I., je kot škof Vittoria Veneta na začetku koncila preroško zapisal: »Kot vedno obstaja potreba po ustvarjanju ne toliko organizmov ali metod ali struktur kot po globlji in širši svetosti. […] Morda se bodo odlični in obilni sadovi koncila pokazali šele čez stoletja in bodo dozoreli po napornem premagovanju nasprotij in neugodnih razmer« (A. Luciani, Janez Pavel I., Zapiski o koncilu). Ponovno odkriti koncil, kot je dejal papež Frančišek, nam torej pomaga »povrniti primat Bogu in Cerkvi, ki bo noro ljubila svojega Gospoda in vse ljudi, ki jih On ljubi« (Homilija ob 60. obletnici začetka drugega vatikanskega koncila, 11. oktober 2022).

Bratje in sestre, kar je sveti Pavel VI. rekel koncilskim očetom ob koncu zborovanja, velja tudi danes za nas kot vodilno načelo. Zatrdil je, da je prišla ura odhoda, da zapustimo koncilsko zborovanje, gremo naproti človeštvu in mu prinesemo veselo novico evangelija, zavedajoč se, da smo živeli čas milosti, v katerem so se združili preteklost, sedanjost in prihodnost: »Preteklost, ker je tukaj zbrana Kristusova Cerkev s svojim izročilom, zgodovino koncili, cerkvenimi učitelji, svetniki. [...] Sedanjost, ker se podajamo v današnji svet z njegovimi stiskami, bolečinami, grehi, a tudi z njegovimi izjemnimi dosežki, vrednotami, krepostmi. [...] Prihodnost je tam, v odločnem pozivu ljudstev k večji pravičnosti, v njihovi želji po miru, v njihovi zavestni ali nezavedni žeji po višjem življenju: natanko tistem, ki jim ga Kristusova Cerkev lahko in hoče dati« (Pavel VI., Sporočilo koncilskim očetom, 8. december 1965).

Tudi za nas je tako. Ko se ustavimo pri dokumentih drugega vatikanskega koncila in ponovno odkrivamo njihovo preroštvo in aktualnost, sprejemamo bogato izročilo življenja Cerkve, istočasno pa se sprašujemo o sedanjosti ter obnavljamo veselje, ko tečemo naproti svetu, da bi mu prinesli evangelij Božjega kraljestva, kraljestva ljubezni, pravičnosti in miru.

Prevod: Vatican News