»Učenje iz napak je najhitrejša pot do uspeha«

Svetovalnica 11. 12. 2025, 10:46 Mirjam Judež

Delavnica, ki v Socialni akademiji že ima svoje mesto, je tokrat dobila svojo polurno različico v radijski oddaji Svetovalnica. Gre za delavnico, kjer se govori o napakah, učenju in osebni rasti. Voditelj Blaž Lesnik gostjo preseneti z vprašanjem: »Urška, si danes naredila kakšno napako?« Urška, vodja delavnice in psihologinja, z nasmehom prizna, da napake dela prav vsak dan – čeprav se morda jutranjih niti ne spomni. A to je po njenem mnenju tudi bistvo: napake so del vsakdana. Ko razmišljamo o napakah, se lahko odzovemo na dva načina. Lahko jih vidimo kot nekaj groznega, kot osebni neuspeh. Lahko pa jih, kot poudarja Urška, razumemo kot dragoceno priložnost za učenje. Prav zato verjame, da so napake najhitrejša pot do uspeha – ne ovira, temveč bližnjica.

Kako iz napake ustvariti učno izkušnjo

Ko se nam nekaj ponovi, se pogosto vprašamo: Kako sem ravnal/-a prejšnjič? Sem se kaj naučil/-a? Lahko tokrat ravnam drugače? Tako postopno razvijamo nove strategije, s katerimi napake lažje preprečimo ali jih celo obrnemo sebi v prid. Po Urškino je to spretnost, ki se je lahko naučimo – tako kot se učimo vse življenje. Pri tem je ključna radovednost in pripravljenost, da se poglobimo vase. Da se ustavimo, pogledamo situacijo in si dovolimo učno rast.

Konkretni primer: skoraj prazna posoda za gorivo

Urška deli zelo praktičen primer. Vožnja z Obale proti Ljubljani, rezerva že dolgo sveti, a ona se zanaša na točno določeno bencinsko črpalko. Ko pride do tja, ugotovi, da je zaprta. Napetost narašča: ali bo avto sploh zdržal do naslednje črpalke? S potnico sedi v avtu, kliče partnerja in očeta, skrbi jo… a na koncu vseeno varno prispeta do črpalke.

Ko se je pomirila, je v napaki prepoznala učno izkušnjo. Naučila se je, kako njen avtomobil deluje, na kaj mora biti pozorna in da se bo naslednjič raje ustavila prej. »Majhna napaka, ki bi se lahko izkazala za drago,« pravi. In prav takšne situacije so odlični opomniki, kako se iz nelagodja rodi novo znanje.

Kultura neobtoževanja

V delavnici se govori tudi o kulturi neobtoževanja. Zakaj je pomembna in kako jo gradimo?

Urška poda zanimivo primerjavo: pri otrocih so napake sprejete kot del učenja. Ko malček poskuša hoditi, nihče ne reče: »Kako da še ne znaš hoditi, star si že dve leti!« Poskusi, padci, ponovitve – vse je normalno.

Ko odrastemo, pa se čarobno pričakuje, da kar vse vemo. Da razumemo, obvladamo in ne delamo napak – čeprav gre pogosto za spretnosti, ki se jih nismo imeli kje naučiti. Kultura neobtoževanja pomeni, da se o napakah pogovarjamo brez obtoževanja, da predpostavimo dobro namero in da vsako situacijo razumemo kot priložnost za izboljšave. To pa ne pomeni, da napake ignoriramo. Pomembno je nasloviti, kako se počutimo, razumeti, kaj se je zgodilo, in skupaj poiskati rešitve za prihodnost.

Samoobtoževanje – naš notranji kritik

Poseben izziv pa je, kot poudarja Urška, samoobtoževanje. Slovenci smo v tem pogosto zelo dobri. Do drugih smo prizanesljivi, razumemo kontekst, povemo, da bo naslednjič bolje. Ko pa gre za nas, tega istega sočutja ni. Zdi se, kot da sebi ne dovolimo iste prijaznosti, ki jo namenimo drugim.

Prvi korak je, da vadimo odpuščanje sebi. Da si dovolimo pogledati, kaj se je zgodilo, brez iskanja krivde, temveč z mislijo: Kaj se lahko iz tega naučim?

Najboljša šola je šola iz lastnih napak. Dovolimo si delati napake. Kot odrasli bomo lažje razumeli, zakaj je prišlo do napake in naslednjič reagirali drugače.

Kako preprečiti zdrs v iskanje krivcev

Da ne zdrsnemo v obtoževanje – sebe ali drugih – Urška priporoča model iz sveta coachinga, ki ga poimenuje model rasti. Ta nas vodi skozi štiri korake:

1. Realno stanje – Kaj se je zares zgodilo? Kaj zmoremo, česa ne?

2. Moč in volja za spremembo – Smo pripravljeni narediti korak naprej?

3. Raziskovanje možnosti – Katere poti imamo za izboljšavo?

4. Izbira rešitve – Kateri način je najboljši za prihodnost?

Kanček humorja vnese z osebnim primerom: z možem imata različna mnenja o tem, kako se pravilno pomiva posoda. Različna pričakovanja, različne predstave o tem, kaj pomeni »čisto«. Rešitev? Pogovor. Razumevanje, kaj je komu pomembno. Najti način, ki upošteva oba, ne pa iskanje krivca.

Po njenem je ključ prav v tem: poslušanje, razumevanje in pripravljenost na prilagoditev. Učenje iz napak je proces, ki se začne pri nas samih in se nadaljuje v naših odnosih.

»Črne skrinjice« kot orodje za učenje iz izkušenj

V nadaljevanju pogovora Urška predstavi koncept t. i. črnih skrinjic, ki ga je v Socialno akademijo prinesel njen sodelavec Boštjan. Za izhodišče vzame analogijo iz letalskega sveta: črna skrinjica je naprava v pilotski kabini, ki nenehno beleži dogajanje – ne le v trenutkih nesreč, temveč ves čas. Ko pride do incidenta, analiza črne skrinjice ne temelji le na odkrivanju napak ali krivde. Pregleda se tudi, kaj je posadka naredila pravilno in kaj se lahko v prihodnje izboljša.

Urška omenja znamenit primer prisilnega pristanka na reki Hudson, v katerem je posadka s pravilnimi odločitvami preprečila tragedijo, kljub temu da je letalo izgubilo motorje zaradi trka s pticami. Analiza črne skrinjice v tem primeru je pokazala, da je učenje mogoče tako iz napačnih kot tudi iz pravilnih odzivov. In prav ta logika je uporabna tudi pri osebnem razvoju: črna skrinjica ni seznam naših spodrsljajev, temveč orodje za razumevanje celotne slike.

Urška opozarja, da nam analiza lastnih črnih skrinjic pomaga raziskati situacije, ki v nas vzbujajo intenzivna čustva – jezo, žalost, strah. Na ta način lahko razumemo vzorce vedenja, predvidimo tveganja in se bolje pripravimo, da se napake ne ponovijo.

Med teorijo in prakso: razvijanje veščine skozi izkušnje

Sogovornica poudarja, da je razlika med razumevanjem teorije in njenim izvajanjem v praksi bistvena. Teorij in modelov je veliko, vendar jih ponotranjimo šele, ko jih redno preizkušamo v vsakdanjih situacijah. Soočenje z napakami je veščina, ki jo razvijamo z vajami, ponavljanjem in potrpežljivostjo.

Učenje iz napak ni talent, ki ga ima posameznik prirojeno. Gre za proces, ki ga je zmožen usvojiti vsak. Urška poudari, da Socialna akademija zato organizira delavnice, ki tematiko poglabljajo skozi dve srečanji: najprej udeleženci odprejo temo, nato pa med prvim in drugim srečanjem opazujejo situacije iz svojega življenja ter jih na naslednjem srečanju konkretno obravnavajo.

Starši so danes tisti, ki morajo poskrbeti, da otrok zapolni čas še drugače.

Praktične vaje na delavnici

Delavnice vključujejo številne praktične vaje, med katerimi je posebej izpostavljena vaja asertivne komunikacije. Udeleženci spoznajo tri osnovne odzive, ki jih lahko uporabimo, ko se znajdemo v konfliktni ali neprijetni situaciji:

1. Agresivna reakcija – ko obravnavamo sebe kot pravilne, druge pa kot nepravilne.

2. Pasivna reakcija – ko umikamo svoje potrebe in se podrejamo.

3. Asertivna reakcija – ko izhajamo iz stališča, da smo v redu mi in je v redu sogovornik.

Asertivna komunikacija temelji na jasnosti glede lastnih misli, čustev in ciljev. Ni kompromis, kjer bi oba nekaj izgubila, temveč iskanje rešitve, ki vodi v situacijo zmagovalec–zmagovalec. Urška to ponazori s klasičnim primerom: dve sestri želita isto pomarančo. Mati jima jo razdeli na pol, kar deluje kot pravična rešitev. A v resnici ena potrebuje lupino za peko, druga pa sadež za sok. Najboljša rešitev bi bila, da ena dobi lupino, druga pa notranji del. Šele z razumevanjem potreb obeh se doseže resnično obojestransko zadovoljstvo.

Kako ravnati, ko zaposleni ni slišan, upoštevan?

Oddaja sprejme klic poslušalca, ki povpraša o dinamiki na delovnem mestu. Predstavi situacijo, kjer je nekdo v službenem okolju večkrat doživel, da ni imel pravega vpliva ali veljave – najprej pri starem vodstvu, nato pa tudi po zamenjavi nadrejenih. Vprašanje je, kaj ta oseba dela narobe in kako lahko razmere izboljša.

Urška najprej poudari, da je vprašanje zelo kompleksno. Komuniciranje v odnosih, kjer se počutimo varni, je eno; komuniciranje na delovnem mestu, kjer obstaja hierarhija, pa povsem nekaj drugega. Prvi pomemben korak je zavedanje osebe, da se ne počuti dobro in da želi spremembo. To že samo po sebi pomeni pomemben premik.

Vendar Urška opozori tudi, da sprememba ni odvisna samo od zaposlenega. Vedno obstaja druga stran odnosa – v tem primeru vodstvo. Zato sprememba zahteva trud z obeh strani, poleg tega pa tudi razumevanje konteksta, dinamike in specifičnih okoliščin organizacije.

Izpostavljenost ekranom kot izziv sodobnega starševstva

Sogovornica poudarja, da so mlajše generacije odraščale v svetu, kjer so ekrani stalno prisotni. Za razliko od generacij, ki so poznale otroštvo brez digitalnih motenj, mladi danes ne doživijo skoraj nobenega trenutka, ki bi bil brez vizualnih ali interaktivnih dražljajev. Ekrani spremljajo otroke povsod – na avtobusih, v avtomobilih, v trgovinah in celo na ulicah. Ob tem je pomembno razumeti, da digitalna okolja niso le skupek naprav, temveč kontekst, v katerem otroci živijo od rojstva naprej.

V tem smislu je vzpostavljanje domačih omejitev pomembno, a hkrati se je treba zavedati, da otrokom pogosto primanjkuje izkušenj in idej, katere druge aktivnosti sploh obstajajo. Naloga staršev je zato širša: skupaj z otroki raziskovati svet onkraj ekranov, jim pokazati možnosti igre, gibanja, ustvarjalnosti in skupnega preživljanja časa.

Ustvarjanje alternativ ekranom

Pomemben poudarek je, da otroci velikokrat niti ne vedo, kaj vse bi lahko počeli, če jim odrasli tega ne pokažejo. Še tako preproste aktivnosti – obisk parka, plezanje po drevesih, skupen sladoled ali preprosto opazovanje okolice – lahko otrokom odprejo povsem nov svet doživljanja.

Ob tem sogovornica priporoča, da starši z otroki tudi aktivno raziskujejo, zakaj jih določene risanke ali vsebine pritegnejo. Gre za dragocen vpogled v njihove interese, čustva in razvojne potrebe. S tem starši ne le omejujejo čas pred zasloni, temveč vzpostavljajo dialog, ki omogoča razumevanje in skupno soustvarjanje zdravih navad. 

Vsaka generacija ima svoje težave in izzive. Mlajše generacije ne poznajo sveta brez ekranov.

Kompleksnost sodobnega starševstva

Čeprav je otrokom danes težje, ker so stalno bombardirani z dražljaji, je staršem še težje. Zaradi obsežnosti izzivov je vloga starša danes izjemno zahtevna – odločitve, ki so bile nekoč prepuščene naravnemu razvoju, so danes v veliki meri odgovornost odraslih. Kjer je otrok nekoč sam odšel ven ali se posvetil branju, mora starš danes pogosto aktivno usmerjati, načrtovati in graditi alternative.

Pri tem je pomembno poudariti, da je starševstvo umetnost, ki zahteva razumevanje, potrpežljivost in sposobnost učenja iz lastnih napak. Sogovornica spomni na pregovor, da je najboljša šola šola lastnih napak – in da to velja tako za otroke kot odrasle. Odrasli imamo prednost, da lažje razumemo vzroke za svoje odločitve in zato tudi bolj zavestno spreminjamo svoje vedenje.

Delavnice za učenje iz napak na Socialni akademiji

Za vse, ki želijo strukturirano razvijati kompetenco učenja iz napak, Socialna akademija v januarju organizira delavnico, namenjeno odraslim. K udeležbi so vabljeni starši, partnerji, mladi voditelji ter vse osebe, ki delajo z ljudmi ali se želijo bolje znajti v medosebnih odnosih. Program ponuja konkretne, uporabne veščine, ki jih udeleženci lahko takoj prenesejo v prakso – tako v domačem okolju kot v službenem ali družbenem življenju.

Programi za otroke in mladostnike

Za starše, ki iščejo podporo za svoje otroke, je na voljo tudi več programov pri drugih organizacijah, med drugim pri zavodu Ti povej, ki deluje v okviru izobraževalnega inštituta, kjer sogovornica deluje. Zavod ponuja različne izobraževalne aktivnosti, med njimi tudi karierno svetovanje za mladostnike. Socialna akademija pa poleg programov za odrasle izvaja tudi številne vsebine za otroke in mladostnike, vključno s treningi za mlade voditelje in tečaji retorike.

Obe ustanovi izvajata kvalitetne, strokovno podprte programe, ki mladim in odraslim pomagajo razvijati ključne kompetence, razumeti sebe in svojo vlogo v svetu ter izboljšati svoje komunikacijske, socialne in vodstvene spretnosti.

Učenje in karierni razvoj v hitro spreminjajočem se svetu

V zaključku pogovora sogovornica poudari, da se iz napak učimo tudi na področju kariernih usmeritev. Napačna izbira šole, poklica ali študija ni konec poti, temveč priložnost za ovinek, ponovni premislek in iskanje prave smeri. V svetu, ki se hitro spreminja, je usmerjenost izključno v en poklic vse manj smiselna.

Danes je ključno razvijati veščine, ki jih lahko prenašamo med različnimi okolji in vlogami: komunikacijske spretnosti, sposobnost reševanja problemov, prilagodljivost, sodelovanje in samostojno upravljanje kariere. Gre za nabor kompetenc, ki posamezniku omogočajo, da izkoristi svoje znanje, izkušnje in potenciale v različnih situacijah.

Zaključek

Učenje iz napak – tako otroških kot odraslih – je temelj osebnega in profesionalnega razvoja. V svetu, kjer nas tehnologija spremlja na vsakem koraku, starševstvo zahteva več zavestnega usmerjanja, a hkrati ponuja priložnost za globlje povezovanje, odprt dialog in skupno odkrivanje smisla. S pomočjo premišljenih programov, podpore strokovnjakov in lastne pripravljenosti na učenje lahko tako otroci kot odrasli razvijejo spretnosti, ki jim bodo služile vse življenje.