Katehisti in katehistinje pred vstopom skozi sveta vrata | (foto: Katja Kac Zupanič)
Sestra Božena Kutnar o izkušnji jubileja 2025 v Sloveniji in Rimu
Novice s. Meta Potočnik
Jubilejno sveto leto 2025, ki ga je razglasil pokojni papež Frančišek in z velikim zanosom nadaljeval papež Leon XIV, se bo sklenilo 6. januarja, na praznik svetih treh kraljev. Po besedah sestre Božene Kutnar narodne delegatke za sveto leto v Sloveniji, je bilo to leto »kot bogato pogrnjena praznična miza«, iz katere je bil vsak povabljen, da zajame po svojih zmožnostih.
Kot povezovalni člen med Rimom, Vatikanom, pripravljalnimi telesi in Cerkvijo na Slovenskem je s. Božena skrbela za obveščanje, spodbujanje pobud ter organizacijo dogodkov. Njeno poslanstvo pa ni bilo zgolj organizacijsko. »Pomembno mi je bilo, da sveto leto ne ostane le pri zunanjih dogodkih, ampak da se poglabljamo tudi v njegov duhovni in teološki pomen,« poudarja.
Osebna in skupnostna izkušnja vere
Sveto leto je po njenih besedah delovalo na dveh ravneh: kot osebni duhovni izziv in kot močna skupnostna izkušnja. Posebej jo je zaznamovalo odprtje svetih vrat v Rimu, ko je množica na Trgu svetega Petra z aplavzom izrazila doživetje odprtosti in sprejetosti. »To ni le simbol – to je močna izkušnja, da je Božje srce odprto,« pravi.
Močno duhovno izkušnjo je doživela tudi pri spovedi v baziliki Marije Snežne, kjer se je po njenih besedah na poseben način razodevalo usmiljeno Očetovo srce – brez obsojanja, s poudarkom na zastonjskosti Božjega odpuščanja. Prav to vidi kot srčiko svetega leta.
Odmev jubileja v Sloveniji
V Sloveniji je bilo sveto leto navzoče skozi vse leto: z romarskimi pobudami, dogodki, razstavami in srečanji. Sestra Božena izpostavlja množična romanja – tako v Rim kot tudi po Sloveniji – ter peš romanja, ki so povezovala župnijske skupnosti. Posebno mesto so imela stanovska srečanja, srečanja mladih, bolnikov ter dogodki, zaznamovani s temo upanja.
Med vidnejšimi pobudami omenja svetoletno razstavo 33 umetnikov na temo upanja, ki je romala po vseh škofijah in tudi v zamejstvo, ter jubilej cerkvenih glasbenikov, ki je s številčno udeležbo in sklepnim koncertom v stolnici pustil močan pečat. Tudi jubilej športnikov je odprl prostor za razmislek o krščanskem pogledu na šport.
Pomemben spremljevalec svetega leta je bila tudi svetoletna himna, ki se je po njenih besedah »prijela« in s svojo močjo nagovarjala tako vernike kot glasbenike.
Sadovi, ki jih ni mogoče izmeriti
Notranjih sadov svetega leta ni mogoče prešteti, poudarja sestra Božena. A vsaka iskrena duhovna izkušnja – spoved, romanje, srečanje ali skupna molitev – postane del človeka in ga spremlja naprej. »Iz teh drobcev izkušenj občestva in Božje bližine bomo delali drugačne korake,« je prepričana.
Zaključek svetega leta zato ne pomeni zaprtja, temveč pošiljanje v vsakdanje življenje. »Vrata Božjega srca ostajajo odprta,« pravi sogovornica, »sveto leto pa nas je na poseben način spomnilo, da je upanje nekaj, česar se lahko vedno oklenemo.«
Rim – mesto vere in organizacijskega izziva
V Rimu se je po ocenah zbralo več kot 32 milijonov romarjev. Kljub gneči in varnostnim izzivom je bilo po besedah sestre Božene dogajanje presenetljivo dobro organizirano. Posebej izpostavlja tudi zahtevno, a uspešno izpeljano obdobje pogreba papeža Frančiška in izvolitve papeža Leona XIV., ki je svetemu letu dalo nepričakovano, a močno duhovno razsežnost.
»Čutilo se je, kako Sveti Duh vodi Cerkev,« zaključuje. Sveto leto se tako izteka, a njegova sporočila – vera, upanje in odprtost za Božje delovanje – ostajajo kot popotnica za naprej.
