Peterle: To je naša vojska. Vojska zavezana domovini in demokratični volji slovenskega naroda

Osnutek govora Lojzeta Peterleta

Iz vsega srca pozdravljeni na mestu, s katerega je tistega mrzlega dne, en teden pred plebiscitom, Slovenijo, Beograd in ves svet doseglo jasno sporočilo, da hočemo svojo voljo po samostojni in demokratični slovenski državi braniti tudi z orožjem.

Vesel sem, da nas je še toliko, ki smo doživeli tisti dan, ki je zaznamoval našo pot v samostojnost. Vesel sem, da se ga spominjamo skupaj z novo generacijo, ki prevzema odgovornost za vrednote osamosvojitve.

Ko sem rekel, da mi je zadišalo po slovenski vojski, nisem hotel nikogar provocirati, kaj šele kazati civilne korajže. Tega niti nisem imel v pripravljenem govoru. Ko sem videl pred seboj postroj, me je hipoma prešinilo: to je to! To je naša vojska! Vojska, zavezana domovini in demokratični volji slovenskega naroda – ne Beogradu, ne Kominterni, ne komu drugemu. Ljudje so to en teden pred zgodovinskim plebiscitom razumeli. Prepričan sem tudi, da je to prispevalo k dobremu rezultatu plebiscita.

Omeniti moram še eno pomembno zgodovinsko dejstvo, ki je prav tako prispevalo k tako močnemu rezultatu plebiscita. Mislim na sprejetje dogovora parlamentarnih strank in zakona o plebiscitu 6. decembra, ki je bil sprejet brez glasu proti ter je okrepil zaupanje ljudi v politiko in osamosvojitveni projekt.

Ko sem tu pozdravljal prvi postroj, nisem govoril kot pooblaščenec odsotnega vrhovnega poveljnika, temveč kot predsednik demokratično izvoljene izvršilne oblasti, ki je prevzela odgovornost za operativno izvedbo osamosvojitve in tvegala, da se z njo napolni katero od tukajšnjih še razpoložljivih brezen.

Cilj, zaradi katerega smo stali tukaj, je bil nad vsem, za kar so se slovenski vojaki na številnih frontah in v več vojnah v preteklosti borili. Stali smo za svobodo in čast Slovenije, njeno suvereno državnost. S Tonetom Krkovičem, ki je po razorožitvi Teritorialne obrambe prevzel odgovornost za prve korake pri postavljanju slovenske vojske. Hvala ti za temelje, ki si jih postavil slovenski vojski.

Seveda so tu stali fantje in možje, ki so bili rekrutirani v nekem drugem času in za druge namene. Večina je bila celo oblečena in označena v skladu z njimi. Imeli so celo rdeče zvezde, v žepu pa drugo oznako, če bi se kaj zgodilo. Ni problem v tem, da so bili isti ljudje; bistvo je v tem, da so bili tu z drugim namenom. Tu se je v jedru stare strukture zgodila enkratna transformacija. Po slovenski vojski je zadišalo, ker je zadišalo po samostojni Sloveniji.

Jasno je, da stara Teritorialna obramba ni bila ustanovljena za obrambo osamosvojitve, temveč za obrambo režima oziroma komunistične Jugoslavije, vendar so bili v njej vedno tudi slovenski narodnjaki. Veličina in moč naših obrambnih priprav je bila prav v tihi spremembi namena ter v tesnem sodelovanju policije s teritorijalci. Zgodil se je učinkovit in zmagovit slovenski obrambni sklop.

Pogrešam Vinka Beznika, poveljnika specialne enote policije. Hvaležen sem mu za njegov neprecenljiv delež. Pogrešam tudi Iveta Staniča.

Nisem edini, ki si želi, da bi lahko brez kakršnih koli pritiskov tudi praznovali skupaj. Polarizacija med veteranskimi organizacijami nima nič skupnega z vrednotami osamosvojitve in skupnega boja zanjo. Če smo bili skupaj v vojni, bi lahko bili tudi v miru.

Vesel pa sem, da vidim v naši družbi takratnega župana občine Kočevje Mihaela Petroviča, ki je razumel, za kaj gre, in je po občinski strani podprl projekt. Hvala, gospod župan. Tu so med prvimi razumeli, da razorožitev Slovenije pomeni vojno napoved – prvi in trd izraz nasprotovanja Beograda osamosvojitveni volji Slovenije.

Pred nedavnim smo slišali razlago znanega zgodovinarja, da je šlo pri nas zgolj za carinsko vojno. Je bilo za osvojitev nekaj mejnih prehodov že razorožene Slovenije res treba uporabiti stotine tankov, metati kasetne bombe, bombardirati civilne cilje ter razgrajati z migi in helikopterji? Je bilo treba ignorirati ustavno zapisano pravico do samoodločbe? Ta izmislek o carinski vojni se ne bo prijel, ker nima podlage v resnici. Doživeli smo vojno za Slovenijo in jo zmagali. Tudi zato, ker smo 17. decembra 1990 stali tu – stali, da bi obstali.

Prvi postroj de facto slovenske vojske je pomenil, da je vlada razumela sporočilo Beograda in razorožitev Teritorialne obrambe ter občin vzela resno že na dan svoje izvolitve. JLA zares. V pokrajini izvensodno pobitih tisočev in še vedno nepokopanih ljudi, o kateri se je govorilo s strahom, je začela nastajati naša obrambna sila v bran državotvornemu projektu, ki je slovenski narod poenotil in prejel visoko plebiscitarno podporo, za razliko od revolucionarnega projekta, ki nas je razdelil in Kočevsko tragično zaznamoval.

Zato je ta kraj kraj dejanj, upanja in hvaležnosti.

Hvala vsem, ki ste srčno stopili v odgovorno in tvegano službo domovini in njeni svobodi. Ponosni smo na vas. Če ne bi takrat stali tu, morda ne bi obstali pol leta pozneje. Ostalo bi pri sanjah, deklaracijah in željah. To, kar se je zgodilo tu, ni bil športni dan ali piknik, temveč dejanje najvišje odgovornosti in domovinske ljubezni. Zato bo ostalo v našem zgodovinskem spominu kot dejstvo in dejanje brez primere.

Ob koncu čutim potrebo po še enem izrazu hvaležnosti. Gre za dejanje v podporo samostojnosti, ki je redko omenjeno – za natis rezervnega denarja pred plebiscitom. Hvaležen sem podjetju Cetis in vsem, ki so pomagali, da smo tik pred plebiscitom natisnili rezervni denar za primer posega Beograda. To je tudi dokaz, da se vlada ni začela pripravljati na osamosvojitev šele po plebiscitu, temveč ji je bila zavezana od dneva izvolitve.

Želim vam polno doživeto praznovanje božiča, dneva samostojnosti in enotnosti ter naklonjeno leto 2026. Slovenski vojski pa želim, da bi po letih slabih ocen znova postala sila, ki bo zagotavljala varnost Sloveniji ter živela iz duha, s katerim smo leta 1991 zmagali proti vojaškemu agresorju.

Slovenski mladini pa želim šole, v katerih bodo izvedeli, kaj so vrednote slovenske osamosvojitve, zakaj je do nje prišlo, kakšna je razlika med totalitarno in demokratično vladavino, kaj je nacionalizem in kaj zdrava narodna zavest.

Med prazniki pa ne pozabite, da se je lani rodilo le 9.000 Slovenk in Slovencev.