Sprejemanje zdravstvene zakonodaje brez sodelovanja zdravnikov vodi v neučinkovite in nevarne rešitve

Politika 01. 12. 2025, 11:10 Alen Salihović

V Slovenskem zdravniškem društvu (SZD) opozarjajo, da sprejemanje zakonov s področja zdravstva brez aktivnega sodelovanja zdravnikov kot ključnih nosilcev odgovornosti vodi v neučinkovite rešitve, dodatne zadrege in potencialno škodo za zdravstveni sistem. Kot poudarjajo v izjavi za medije, zdravstvo sicer ostaja ena od prioritet vlade, vendar so leto 2025 zaznamovale številne zakonodajne spremembe, ki neposredno vplivajo na zdravnikovo delo, pri tem pa stroka pogosto ni bila ustrezno vključena, so zapisali.

Društvo razume izid referenduma o zakonu ZPPKŽ kot razumen premislek o veliki etični dilemi sodobnega časa, ob čemer ponovno opozarjajo na stališče Svetovnega zdravniškega združenja (WMA): zdravnika ne more odvezati odgovornosti za kršitev etičnih načel niti delodajalec niti država. Na to je jasno opozorilo že Nürnberško sodišče leta 1947 ob sojenju nacističnim zdravnikom zaradi evtanazije, le mesec dni pozneje pa je bilo ustanovljeno WMA. V SZD izpostavljajo tudi, da je pomoč pri samomoru »zgolj evfemizem za evtanazijo«, ki ostaja v globokem nasprotju z zdravniško etiko.

Ob tem pozivajo zakonodajalca, naj stališča stroke dosledno upošteva tudi pri drugih zakonih, ki posegajo na področje zdravnikovega dela. Med njimi izpostavljajo Zakon o psihoterapiji, kjer je psihiatrična stroka postavljena na stranski tir, Zakon o uporabi konoplje, pri katerem so bila prezrta opozorila pediatrov, toksikologov, psihiatrov in drugih strokovnjakov, ter Zakon o zdravstveni dejavnosti, za katerega menijo, da lahko povzroči destabilizacijo javnega zdravstva.

Da bi zdravstveni sistem deloval učinkovito, morajo odločevalci po mnenju zdravniškega društva prednostno posodobiti dva temeljna zakona, ki še vedno temeljita na logiki planskega gospodarstva nekdanje Sovjetske zveze – Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter Zakon o zavodih. Prav tako pozivajo k nujni pripravi zakona o paliativni oskrbi, ki bi odgovarjal potrebam starajočega se prebivalstva.

V društvu dodajajo, da povsod v razvitih državah sicer absolutno število zdravnikov narašča, vendar potrebe naraščajo še hitreje, kar povzroča relativni primanjkljaj. Zato je toliko pomembneje, da se zdravnike vključuje kot svetovalce pri izboljšavah sistema, ne pa kot nasprotnike. Opozarjajo tudi na nevarnost prenosa zdravniških kompetenc na druge profile brez ustreznega medicinskega znanja, saj se s tem prenaša celotna odgovornost na izvajalce, ki za takšno breme niso usposobljeni. To predstavlja resno tveganje za bolnike in stabilnost zdravstvenega sistema.

Na koncu v Slovenskem zdravniškem društvu poudarjajo, da kompleksnosti zdravniškega poklica ne more nadomestiti umetna inteligenca, temveč le človekova strokovna presoja, odgovornost in empatija, ki ostajajo temelj kakovostne in varne zdravstvene oskrbe.