Škof Saje: Ne obstajata dve vrsti življenj, vredno in nevredno, ki ga lahko ubijemo

Dragi bratje in sestre v Kristusu!

Ob priložnosti plenarnega zasedanja Slovenske škofovske konference (SŠK) objahamo sveto mašo v čast sveti Elizabeti Ogrski (1207–1231), ki danes goduje. Sv. Elizabeta nam s kratkim, a zelo plodnim življenjem podarja enega od najmočnejših pričevanj evangeljskega usmiljenja. Bila je kraljeva hči in žena, toda v ponižnosti je izbrala pot služenja siromakom, bolnikom in zapuščenim. V vsakem trpečem človeku je prepoznavala Kristusa, ki se razodeva v najmanjših. Njen zgled nam pove, da svetost ne izhaja iz imetja ali družbenega položaja, ampak iz odprtega srca, ki dopusti, da ga oblikuje in usmerja Božja ljubezen. Naj nam sv. Elizabeta pomaga, da bomo tudi mi znali videti stisko bližnjega in da se bomo zavzemali za dostojanstvo vsakega človeškega življenja.

Živimo v družbi, ki se hitro spreminja. Tudi danes mnogi doživljajo stisko in trpijo. Vrednoti človeškega življenja in dostojanstvo človeka sta vse pogosteje postavljeni na preizkušnjo. Mir je krhek, človeško življenje pa je vedno manj zaščiteno. Pred nami je pomemben referendum, na katerem bomo odločali, ali v naši zakonodaji ostane uzakonjena pomoč pri asistiranem samomoru. Kot osebno verujoči kristjani in kot Cerkev želimo na glasovanju jasno izreči, da je človeško življenje Božji dar, nad katerim ljudje nimamo oblasti. Peta Božja zapoved pravi: ne ubijaj! Vsemogočni Bog je gospodar življenja in ne smrti, zato ne moremo podpirati zakonodaje, ki bi omogočala sodelovanje pri asistiranem samomoru, saj to nasprotuje temeljem evangelija, naravnemu zakonu in dostojanstvu človeške osebe.

Podpiramo druge krščanske Cerkve in verske skupnosti, zdravniška združenja, strokovnjake s področja medicine in znanosti ter vse druge, ki se zavzemajo za zaščito življenja ter opozarjajo na nevarnosti takšnih praks. Kot družba smo poklicani, da preden pomislimo na prezgodnjo smrt kot navidezno rešitev, ustvarimo pogoje za dostojno življenje vseh do naravne smrti; še posebej starejših, neozdravljivo bolnih in trpečih – da bodo lahko tek svojega življenja zaključili na človeka vreden in naraven način, obdani z našo bližino. V stiski jih ne silimo v končanje življenje, pač pa jih ponudimo pomoč in sočutje. Ne obstajata dve vrsti življenj, vredno in nevredno, ki ga lahko ubijemo!

Dragi bratje in sestre! Božja beseda današnjega dne je zelo sporočilna in nas močno nagovarja. V prvem berilu smo slišali pretresljivo pričevanje iz 1. knjige Makabejcev, ki opisuje hudo stisko Božjega ljudstva. Pod pritiskom poganske oblasti se mnogi uklonijo, »odpadejo od svete zaveze« in se podredijo duhu časa (prim. 1 Mkb 1,11–15). Obenem nam besedilo predstavi tudi tiste, ki ostanejo zvesti in stanovitni: »Mnogi v Izraelu so ostali stanovitni…. Raje so hoteli v smrt, kakor da bi se omadeževali« (1 Mkb 1,62–63).

To pričevanje nas vabi k osebni in skupni odgovornosti. Tudi mi smo poklicani, da ostanemo zvesti resnici evangelija ter neomajno stojimo na strani življenja in človekovega dostojanstva, ne glede na pritiske družbe ali trenutne trende. Zvestoba ni vedno lahka – zahteva pogum, notranjo svobodo in vztrajnost, v skrajnih primerih celo mučeništvo. Božja beseda nam zagotavlja: tisti, ki ostajajo zvesti, bodo rešeni, ker so v Božjih rokah.

V evangeliju smo slišali o srečanju Jezusa s slepim beračem, ki je za naše razmišljanje danes še posebej pomenljivo. Slep človek ob poti kliče k Jezusu: »Jezus, Sin Davidov, usmili se me!« (Lk 18,38). Ko ga skušajo utišati, kriči še glasneje.

Na eni strani je hrepenenje človeka v stiski – hrepenenje, da bi bil slišan, da bi bil odrešen, da bi spregledal. Na drugi strani je brezdanje hrepenenje Boga po človeku – Jezus, ki se ustavi, se obrne k njemu in ga vpraša: »Kaj hočeš, da ti storim?« (Lk 18,41).

Srečanje dveh hrepenenj je srce, srčika evangelija. Bog hrepeni po človeku, človek pa hrepeni po odrešenju. Slep človek je vztrajen; ne pusti se ustrašiti. V tem je njegov zgled: ne obupa, ne utihne, ne pusti, da bi mu drugi določali, kaj sme prositi in za kaj sme živeti. Njegova vera odpira pot čudežu. To je spodbuda in duhovno vodilo tudi za nas, da prosimo za ozdravitev naše notranje slepote in da postanemo bolj vztrajni in pogumni iskalci resnice ter sodelavci pri gradnji pravičnejšega sveta.

Kristjani smo poklicani k dejavni prisotnosti v javnem življenju. V družbi, ki se sooča z delitvami, negotovostjo in ranljivostjo, nas evangelij vabi, da pričujemo za dostojanstvo vsakega človeka in za kulturo dialoga, ki temelji na spoštovanju in vzajemnem poslušanju. To pomeni, da ne ostanemo zaprti v zasebnost. Vera nam daje moč in nas poziva k pripravljenosti stopiti iz ustaljenih okvirov, iz cone udobja in prevzeti pobude, ki povezujejo, zdravijo rane ter gradijo mostove med posamezniki in skupnostmi, kakor poudarja papež Leon XIV.

Naša odgovornost je, da z dejanji in ne le z besedami, prispevamo k zaščiti življenja v vseh njegovih obdobjih – z bližino do bolnih, podporo družinam, pomočjo osamljenim in skrbjo za pravičnejše družbene razmere za vse družbene sloje prebivalstva. Takšna drža nas usposablja, da postanemo dejavni graditelji skupnega dobrega, prinašalci sprave, ki s sočutjem ter pogumom krepijo kulturo srečanja.

Hvala vsem institucijam in posameznikom, ki skrbite za zdravje, varnost, mir, blagostanje v družbi, resnico in pravičnost. Hvala vsem, ki se dnevno spremljate in negujete bolne in trpeče! Hvala vsem, ki vztrajno molite! Duhovna moč se resnično krepi preko molitve in posta.

Vabim vas, da molitev še pomnožimo, da bi Sveti Duh razsvetlil srca vseh ljudi v naši domovini. Molimo, da bi prepoznali, kaj je prav in kaj vodi na pot resničnega dobrega! Molimo, da kot družba izberemo pot, ki spoštuje človeško življenje od spočetja do naravne smrti. Molimo, da bi bili mi sami luč in sol temu svetu – ne s kričanjem, ampak s pričevanjem.

Naj zaključim z besedami svetega Avguština iz Hipona (354–430), ki nas vračajo k notranjemu jedru vere: »Resnična molitev ni v glasu, ampak v srcu. Ne naše besede, temveč naša hrepenenja dajejo moč našim prošnjam.« Naj bo naše hrepenenje po resnici in življenju danes združeno z Božjim hrepenenjem po človeku. Naj Gospod, ki je slepega ozdravil in mu rekel: »Spreglej, tvoja vera te je ozdravila« (Lk 18,42), tudi nam podari močno vero, jasen pogled in pogumno srce.

Amen.