Madžarski zunanji minister Peter Szijjarto | (foto: Daniel Novakovič/STA)
Madžarski zunanji minister pri maši na Sveti Gori
Slovenija Marta Jerebič
Na obisku v Sloveniji se mudi madžarski zunanji minister Peter Szijjarto. V Novi Gorici se je pogovarjal z ministrom za Slovence v zamejstvu in po svetu Matejem Arčonom in ministrom za kohezijo in regionalni razvoj Aleksandrom Jevškom. Nato pa so se vsi skupaj na povabilo koprskega škofa Petra Štumpfa udeležili maše v baziliki na Sveti Gori za padle vojake prve svetovne vojne, med katero je na soški fronti padlo tudi 40 tisoč madžarskih vojakov.
Datum obiska sovpada z obletnico uradnega konca prve svetovne vojne in godom sv. Martina, ki izhaja iz sedanjega Sombotela na Madžarskem. Tako so bili pogovori in srečanja osredotočeni na temo miru.
Manjšine
Na prvi postaji v Novi Gorici so se ministri pogovarjali o sobivanju in položaju slovenske manjšine v Porabju in madžarske v Prekmurju, ob spomeniku, posvečenemu madžarskim žrtvam soške fronte, pa položili vence.
Škof Štumpf: Vojne tragedije se ne smejo ponoviti
Druga postaja je bila v baziliki na Sveti Gori. Svete maše so se poleg ministrov med drugim udeležili tudi madžarski veleposlanik v Sloveniji, duhovniki in romarji iz župnije Lendava, župani okoliških občin ter predstavniki izobraževalnega, kulturnega in družbenega življenja.
Škof Peter Štumpf je pridigo navezal na sv. Martina, ki je znal prinesti mir in spravo, kamor se je to zdelo nemogoče. Z mislijo na padle vojake na soški fronti je škof poudaril, da se vojne tragedije ne smejo ponoviti. Na to lahko vplivamo s svojimi deli in molitvijo. Veliko vrednost imajo tudi majhna dejanja. Če teh ni, tudi herojstva ne moremo pričakovati, je dejal. Sv. Martina je prosil, naj nam iz nebes izprosi pomoč za povezovanje in ohranjanje naših narodov v prijateljstvu in spoštovanju.
Škof Štumpf je po maši madžarskega zunanjega ministra sprejel na zasebni pogovor, v katerem sta se dotaknila aktualnih tem v Evropi, Sloveniji in na Balkanu.
Pridiga škofa Petra Štumpfa
Skupaj na mostovih prijateljstva
Spoštovani zunanji minister Republike Madžarske gospod Péter Szijjártó; podpredsednik Vlade Republike Slovenije in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, gospod Matej Arčon; minister za kohezijo in regionalni razvoj, gospod dr. Aleksander Jevšek; veleposlanik Republike Madžarske v Sloveniji, gospod Andor Ferenc Dávid; generalni vikar koprske škofije, msgr. Slavko Rebec; gvardijan frančiškanskega samostana na Sveti Gori, pater Bogdan Knavs; rektor tukajšnje Marijine bazilike, pater Bernard Goličnik; dekan novogoriške dekanije, gospod Milan Pregelj; duhovniki in romarji iz župnije Lendava z župnikom Martinom Konradom Dolamičem, župani okoliških občin, predstavniki izobraževalnega, kulturnega in družbenega življenja, dragi bratje in sestre v Kristusu.
V začetku letošnjega julija mi je gospod veleposlanik Republike Madžarske v Sloveniji, gospod Andor Ferenc Dávid, izročil prijazno voščilo za god, ki ga je poslal zunanji minister Republike Madžarske, gospod Péter Szijjártó. Oba namreč godujeva na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija.
Gospodu zunanjemu ministru sem se prijateljsko zahvalil in ga obenem z veseljem in globokim spoštovanjem povabil na obisk v Škofijo Koper. Vljudno se je odzval in povedal, da bi rad priromal na Sveto Goro, da bi skupaj obhajali sveto mašo za padle vojake v prvi svetovni vojni, in sicer s posebnim spominom na 40 tisoč madžarskih vojakov, ki so v teh krajih pustili svoja življenja.
Mnogi imamo daljne sorodnike, ki so šli na fronte in tam ostali. Z njimi smo zaznamovani po krvi, z njimi smo povezani v spoštljivem spominu in molitvi za njihovo blagodejno večnost v nebesih.
Spoštovana ekscelenca, gospod zunanji minister Péter Szijjártó, Vaša pobuda za srečanje in sveto mašo danes, 11. novembra, ko obeležujemo uradni konec prve svetovne vojne, pomeni Vašo globoko vero in zaupanje v milostnega Boga, obenem pa utrjuje mostove prijateljstva med Slovenijo in Madžarsko. Naj dobri Bog usliši našo skupno prošnjo, da padle vojake pridruži veliki družini poveličanih v nebesih.
Dobri Bog gotovo razume to naše srečanje pri oltarju tudi kot pot sprave, sočutja, povezanosti in solidarnosti. Srečali smo se, da se pri tej sveti maši in v pogovoru okrepimo za nadaljevanje skupne hoje po poti, ki daje dobre obete za blagodejno prihodnost tudi ostalim evropskim narodom. Hvala, da ste priromali na ta kraj vere, tolažbe in upanja.
Obhajamo god svetega Martina. To je škof iz obdobja pozne antike (316–397). Doma je bil iz Savarie v Panoniji, to je sedaj Sombotel na Madžarskem. Božja previdnost ga je povabila za škofa v Toursu v sedanji Franciji. Sveti Martin je bil čudovit škof jasne besede in skromnosti. Znal je prinesti mir in spravo, kamor se je to zdelo nemogoče. Ni bil pristranski, bil je povezovalen. Kot škof je bil svoboden pred cesarjem in pred svojimi duhovniki. Vsem je dal vedeti, da je Kristusov služabnik. Čutil je dolžnost, da mora storiti, kar je dolžan storiti: klicati k spreobrnjenju od pomehkuženosti, lagodnosti in škodljivih dejanj svetnih in cerkvenih voditeljev. Ni se imel za gospodarja, zato ni živel v palači. Bil je služabnik, zato je hotel biti ubog. Raje je stregel, kot si pustil streči. Vsem je bil vse, da bi vse pridobil za Kristusa. V svetem Martinu se do potankosti izpolnjujejo Kristusova navodila učencem, kakšno držo morajo ohraniti do gospodarjev: »Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.« (Lk 17,10)
Ko izpolnjujemo svoje dolžnosti, se že pripravljamo na končni obračun z Bogom. Knjiga modrosti je glede tega zelo nazorna in jasna. Bog bo vse preizkusil, ali smo ga vredni ali ne. Preizkušnje nas zadevajo vsakodnevno. Bog nas kakor zlato v topilnici preizkuša in kakor žgalno daritev nas sprejema. Mnogim se to zdi nesreča in trpljenje, smrt pa uničenje. Vera nam daje upanje. Po kratkem trpljenju in smrti lahko dosežemo nepredstavljivo velike in sijajne dobrine v kraljestvu nebeškega Očeta. Treba je spoznati resnico, v njej ostati in se oklepati ljubezni do Boga in bližnjih. Pravičnim bo Bog prepustil sodbo narodov in gospodovanje nad ljudstvi (prim. Mdr 2,23–24; 3,1–9).
S to Božjo obljubo padli vojaki niso prepuščeni pozabi zgodovine. Mnogi so molili, ko so umirali. Imeli so vero, zato lahko upamo, da so že rešeni vezi smrti in povabljeni v večno življenje.
Vojne tragedije se ne smejo ponoviti. Na to lahko vplivamo s svojimi deli in molitvijo. Veliko vrednost imajo tudi majhna dejanja. Če ni majhnih dejanj, tudi herojstva ne moremo pričakovati.
Majhna dejanja pomenijo našo vsakodnevno vztrajnost, ki ne popušča pri zastavljenih projektih za mir in skupno blaginjo.
Današnje prijateljsko srečanje na Sveti Gori pri Kristusovem oltarju je čudovito. Pomeni tudi zahvalo za Božje darove, ki jih vsakodnevno prejemamo v poklicanosti, da služimo ljudem. Ti darovi so duhovne in kulturne dobrine, izkušnje pri vodenju, sposobnost dialoga ter tudi zdravje in zmožnosti, da delamo za mir. Javnost nas ocenjuje in vrednoti po odgovornosti do teh darov: kako jih množimo in plemenitimo z našimi skupnimi napori, da bi bilo dobro vsem, ki so naši sodržavljani, mnogi pa tudi verniki.
Sveti Martin, ki je živel svojo vero v služenju drugim, naj nam iz nebes izprosi pomoč za povezovanje in ohranjanje naših narodov v prijateljstvu in spoštovanju. Svetogorska Kraljica, pogosto stopaj iz nebes, ker te zelo potrebujemo. Hodi z nami in nam pomagaj, da bomo skupaj ostali na poteh miru in prijateljstva.
Amen.
