Ivan Dobnik | (foto: poetikon.si)
Ivan Dobnik: Pisati si moraš (tudi)upati
Via positiva Nataša Ličen
Prejemnik mednarodne Pretnarjeve nagrade 2025 in častnega naslova »ambasador poezije« Ivan Dobnik je bil naš sogovornik v četrtkovem popoldnevu. Pesnik, književni prevajalec, esejist, kritik, literarni urednik in založnik ter mednarodni posrednik poezije. Kot pesnik in literarni urednik je gostoval na številnih literarnih festivalih doma in v tujini. Njegove pesmi so prevedene v več evropskih jezikih. Je pobudnik, soustanovitelj ter odgovorni urednik književne revije Poetikon, ravno tako Hiše poezije, v kateri med drugim organizirajo tudi pesniška srečanja in branja poezije.
Ivan Dobnik: »Moje žarišče in izhodišče, kar pomeni tudi poetični kozmos, je Savinjska dolina, vas Šmatevž, ki predstavlja kmetijo, posestvo. Poudaril bi naravo, oazo v metaforičnem kot v povsem konkretnem pomenu. Gre za otipljiv zemeljski prostor bivanja, kot naj bi človek bival na tem našem planetu. Ta problem imam nekako rešen, v povezanosti z naravo, neodvisnostjo, samostojnostjo, svojo knjižnico in seveda z množico dreves, torej tudi z gozdom. Če govorimo o pesniškem prostoru, kje in kako ustvarjati, je izjemno pomemben ob metafizičnem tudi snovni, materialni svet. Tu najdevam odlično sintezo obojega. Poezija je dar prostoru, prostoru, ki je skupen.«
Smo bitja duha in materije. Prostori so za človeka izjemno pomembni. Mislim, da se je vedno treba za svoj prostor boriti. Mnogi na to pozabljajo, zlasti prebivalci mest, če se v njih zaradi omejenosti počutijo tesnobno. Zato posledično potrebujemo parke. Potrebujemo pa tudi umetnost, s katero v mnogih oblikah razvijamo tudi svojo intelektualno duhovno potrebo.
»Premnogokrat pozabljam poudarjati svoj izvor, to je prav svet narave, kmetija. V mojem primeru slednja ni vezana na fizično delo. Imel sem srečo, da me je oče vedno podprl, karkoli sem delal zunaj tega. Zgodaj sem odprl knjige in ogromno bral, ves čas pa sem se gibal tudi po prostoru. To je bil temelj za moje drugo rojstvo, kot bi sam to opisal, za odločitev v osnovnošolskih letih, da bom pisatelj. Začel sem premišljevati, poleg naturalistično geografskega sem padel v svet abstraktnega, v katerem misliš tudi o sebi, o svetu, ki te obkroža in kako se vanj postavljaš. Refleksija, samozavedanje, ko se je rojevala že filozofija. Moji ljubezni sta tudi fotografija in slikarstvo. Pri ustvarjanju ne sme biti omejitev, v nobeno stvar ne smeš biti ujet, za možnost svobodnega ustvarjanja željenih svetov.«
Besede se razvijajo skozi ljudi, skozi tistega, ki govori
»Vsaka pesem, ki nastane, nastane v prostoru. Res prava in dobra, odlična oziroma samosvoja, - seveda lahko jo napišeš po naročilu, po spretnosti obrtništva in tehniški izvedbi (mislim da bi vsak s končano gimnazijo moral znati napisati sonet, tudi vsaj osnovno razumeti branje poezije), je tista pesem, ki nastane – kar velja za vso umetnost, zunaj okvirov, zunaj vnaprej določenih sistemom. Tu se pa začenja skrivnostno in meje razširjajoče ustvarjanje tudi pesmi, ker prihaja na teren nepredvidljivega; lahko tudi nevarnega. Ne veš s čim se boš soočal, kaj boš srečal, za vse to je potreben pogum. Seveda pišeš lahko karkoli brez problema in strahu, če pišeš zase. Ampak takoj, ko vstopiš v drugačne, nepredvidljive svetove, si moraš tudi upati, ker ko berejo drugi se soočimo s kritiko. Moč in srž poezije je zato tudi pogum, treba je vztrajati.«
Poezija je z mnogih strani označevana kot sanjaštvo, kot odsotnost tuzemskega pragmatičnega sveta, veliko negativnih konotacij dobiva. A vendarle, če je že kdo, smo ravno pesniki najbolj na zemlji. Zakaj?, ker smo ves čas živo soočeni z vsem, kar je okrog nas, z vso bivanjsko senzibilnostjo. Nekdo, ki je v materiji, to preprosto ne more biti.
Manjka nam poezije. Poezija kot rešiteljica sveta in ljudi
»Bom izrekel kritiko v smeri materialističnega ali uporabniškega pojmovanja sveta, ki se mi zdi, da na človeški civilizaciji pušča zelo tragične posledice. Vidimo jih v oblikah vojn, nezadovoljstva ljudi z življenjem, s takšnim kot ga živijo, in ponavadi so skrajno težko te stvari razložljive. V resnici so pa popolnoma preproste, manjka nam samo poezije. Ko premišljujem o reševanju planeta, tudi skozi naravo, ekologijo, je moj odgovor preprost, spet – samo poezija lahko to rešuje in reši. Če bomo izgubili poetično, pesniško, potem ne vem, kakšen bi bil lahko sploh še fenomen človeka. Mislim da narava mišljenja možganov in jezika, nosi poetično funkcijo. To pomeni metafora kot način mišljenja, dopušča odprto predstavo, podobe, pa če temu morda nekoliko sentimentalno rečemo, dopušča svobodo. Druga stran bolj matematična, racionalistična, tista stroga, tega ne dopušča, stvari definira. Z vsem tem pa nastopi tudi negacija, to pomeni zelo ozko omejenost, ki ne omogoča razvoja, kot ga predstavlja poezija. Ne pravim, da je treba imeti le eno ali drugo stran, strmim k simbiozi. Jezik je mišljenje, ni tvorba absurdnega kaosa. Kot glasba ima tudi jezik natančen red. Poezijo – in to prav poudarim, je stvar intime. Branje poezije je intimno dejanje. Zato tudi ne vemo natančno, koliko ljudi jo bere. Vedno znova sem presenečenj, koliko ljudi - ne samo bere, tudi piše poezijo, kar me navdaja z izjemnim optimizmom. Tako da, ni še konec sveta, ne verjamem, da se bomo tako zlepa predali. Poezija je brezčasna. Poezija zaradi spomina, ki se vedno znova koncentrira v njej, briše meje. Prej in potem ne obstajata več. «
