Slovenski udeleženci na sinodi | (foto: fb škofije Celje)
Papež: Naj napetosti v Cerkvi ne postanejo ideološka nasprotja
Papež in Sveti sedež Marjana Debevec
V Vatikanu je ta konec tedna potekal jubilej vseh, ki so bolj aktivno vključeni v sinodalno dogajanje. Papež Leon XIV. se je z njimi srečal že v petek popoldne. V enem od odgovorov je izrazil upanje, da bodo prek škofovskih konferenc ter krajevnih in celinskih cerkva lahko obravnavali nekatere od zelo konkretnih perečih vprašanj in kaj spremenili. Zaželel je, da bi Cerkev znala povzdigniti svoj glas in s tem prispevala k spremembam v svetu.
Na sinodalni poti bo po papeževih besedah potrebne veliko potrpežljivosti, saj ne tečemo vsi enako hitro. Zato je treba paziti, da ne bi prihajalo do razdeljenosti med enimi in drugimi skupinami v Cerkvi.
Pri tem je sveti oče izpostavil pomen dobre formacije različnih skupin ljudi - v šolah, semeniščih, programih stalnega izobraževanja, formaciji odraslih laikov - saj bo tako zaradi poznavanja procesov manj odpora in več razumevanja.
Ne polarizacija, ampak skupno razločevanje
Sklepno dejanje jubileja pa je bila nedeljska sveta maša, ki jo je papež Leon XIV. daroval v baziliki sv. Petra. Ob njem sta somaševala tudi slovenska udeleženca srečanja celjski škof Maksimilijan Matjaž in duhovnik Janko Rezar. V skupini na ravni Slovenske škofovske konference je bila poleg njiju še s. Marjeta Pija Cevc.
Sinodalne ekipe in vse, ki pri sinodalnem procesu sodelujejo, jesveti oče povabil, naj celotni Cerkvi pomagajo razširiti cerkveni prostor, da bo postal bolj skupnost in bolj gostoljuben.
»To nam bo pomagalo, da se bomo z zaupanjem in z novim duhom soočali z napetostmi, v življenju Cerkve, napetosti med edinostjo in različnostjo, tradicijo in novostjo, avtoriteto in soudeležbo. Tako bomo pustili, da te napetosti Sveti Duh tako preoblikuje, da ne bodo postale ideološka nasprotja in škodljive polarizacije.
Ne gre za to, da bi omejili ene na račun drugih, ampak da pustimo Duhu, da jih naredi rodovitne, da bodo usklajene in usmerjene k skupnemu razločevanju.«
V Vatikanu se danes začenja jubilej za vse, ki kakorkoli delujejo v procesih izobraževanja. Pri tem povejmo, da ima Cerkev po svetu 219.000 osnovnih in srednjih šol ter 1.760 katoliških univerz.
Celotna pridiga papeža Leona XIV.
»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim! Današnji evangelij (prim. Lk 18,9–14) nam predstavlja dve osebi, farizeja in cestninarja, ki molita v templju«. S temi besedami je papež Leon XIV. začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 30. nedeljo med letom.
Leon XIV.
Prvi se ponaša z dolgim seznamom zaslug. Opravlja veliko dobrih del in se zato počuti boljšega od drugih, ki jih prezirljivo sodi. Stoji z dvignjeno glavo. Njegova drža je očitno predrzna. Označuje natančno spoštovanje Postave, da, vendar brez ljubezni, sestavljeno iz »dajanja« in »jemanja«, iz dolgov in kreditov, brez usmiljenja.
Tudi cestninar moli, vendar na zelo drugačen način. Veliko mu je treba odpustiti, saj je cestninar, ki ga plačuje rimsko cesarstvo, in njegovo delo je v skladu s pogodbo, ki mu omogoča, da špekulira z izkupičkom na račun svojih rojakov. Vendar nam Jezus na koncu prilike pove, da se on od obeh vrne domov »opravičen«, torej mu je odpuščeno in je prenovljen zaradi srečanja z Bogom. Zakaj?
Najprej ima cestninar pogum in ponižnost, da se postavi pred Boga. Ne zapre se v svoj svet, ne vda se zlu, ki ga je storil. Zapusti kraje, kjer se ga bojijo, kjer je na varnem, kjer ga varuje moč, ki jo ima nad drugimi. V tempelj pride sam, brez spremstva, tudi za ceno ostrih pogledov in ostrih sodb, in stoji pred Gospodom, zadaj, s sklonjeno glavo, izreče nekaj besed: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« (v. 13).
Jezus nam torej daje močno sporočilo. Ne rešimo se s hvaljenjem lastnih zaslug niti s prikrivanjem svojih napak, temveč s tem, da se iskreno postavimo takšni kot smo pred Boga, pred sebe in druge, prosimo za odpuščanje in se zaupamo Gospodovi milosti.
Ko sveti Avguštin komentira ta dogodek, primerja farizeja z bolnikom, ki iz sramu in ponosa skriva svoje rane pred zdravnikom, cestninarja pa z drugim, ki s ponižnostjo in modrostjo razkrije svoje rane pred zdravnikom, pa naj bodo še tako grde, in prosi za pomoč. Zaključi: »Ne preseneča nas [...], če se je tisti cestninar, ki se ni sramoval pokazati svoje bolne strani, vrnil [...] ozdravljen« (Sermo 351,1).
Dragi bratje in sestre, storimo enako tudi mi. Ne bojmo se priznati svojih napak, jih razkriti, prevzeti odgovornost zanje in jih zaupati Božjemu usmiljenju. Tako bo njegovo kraljestvo lahko raslo v nas in okoli nas, kraljestvo, ki ne pripada ponosnim, ampak ponižnim, in ki se goji v molitvi in življenju s poštenostjo, odpuščanjem in hvaležnostjo.
Prosimo Marijo, vzor svetosti, naj nam pomaga rasti v teh krepostih.
