Predsednik NSi Jernej Vrtovec in poslanka Iva Dimic med slovesnostjo na Teharjah | (foto: fb Nsi)
Vrtovec: Brez priznanja zločinov ne more priti do sprave
Novice Marjana Debevec
V cerkvi sv. Martina na Teharjah je bila včeraj sveta maša in slovesnost ob 80. obletnici taborišča za vrnjene domobrance in civilne begunce. Sveto mašo je daroval celjski škof Maksimilijan Matjaž, nagovor na slovesnosti pa je pripravila podpredsednica Nove Slovenske zaveze Helena Jaklitsch. Poudarila je, da je na tem kraju zlo zadihalo s polnimi pljuči in si dalo duška. Predsednik Nsi Jernej Vrtovec je ob tem za naš radio poudaril, da brez priznanja žrtev ne bomo nikoli dosegli sprave v našem narodu.
Dr. Jaklitsch je v pismu navedla, da najbrž nikoli ne bomo izvedeli, koliko žrtev je bilo zvezanih rok odpeljanih na bližnja in bolj oddaljena morišča. Storilci so se po njenih besedah potrudili, da za storjenim zločinom ne bi ostala nobena sled, saj so na mrtve nasuli tone smeti, nad njimi zgradili ceste, z dinamitom zasuli jame in nanje zasadili smreke.
Da je spomin na te žrtve nujen, če želimo priti do sprave v slovenskem narodu, pa je za naš radio poudaril predsednik Nsi Jernej Vrtovec. »Brez priznanja vseh krivic, ki so bile storjene, zločinov do sprave ne more priti. In tudi včeraj v samem nagovoru pri sveti maši je bilo veliko čutenja, da žrtve še danes govorijo.«
Tisti, ki so zaukazali ta zločin, so zapovedali molk o njem, je izpostavila Helena Jaklitsch.
Tragično in nedoumljivo se ji zdi, da pozivu k molku in pozabi pogosto pritrjujejo celo ljudje, ki ne morejo prižgati sveče na grobu svojih prednikov, pa tudi tisti, katerih domači so prenašali hude krivice in zaničevanja.
Vladna koalicija se še vedno napaja iz tistega sovraštva
Jaklitsch v tem vidi totalitarno poškodovanost, za katero da trpimo in o kateri moramo znova in znova govoriti, če hočemo, da jo bomo nekoč resnično začeli zdraviti.
Vrtovec je ob tem poudaril, da se iz sovraštva, ki veje iz strašnih tistih časov, napaja sedanja vladna koalicija. »To sovraštvo do drugače mislečih je še danes tukaj. Kajti če ne bi bilo, potem bi lahko te žrtve, nedolžne žrtve, pokopali; se jih spominjali ne na moriščih, ampak na pokopališčih.«
Helena Jaklitsch pa je zapisala, da se moramo upreti molku in zahtevati zdravljenje za našo ranjenost, če hočemo kot narod preživeti.
