Papež: Ne brezbrižnosti ali diskriminaciji za ladje, ki iščejo varno pristanišče

Dragi bratje in sestre, danes praznujemo jubilej misijonskega sveta in migrantov. To je lepa priložnost, da v sebi poživimo zavest o misijonskem poslanstvu, ki izhaja iz želje, da bi vsem prinesli veselje in tolažbo evangelija, zlasti tistim, ki živijo težko in ranjeno zgodovino. Posebej mislim na migrante, ki so morali zapustiti svojo domovino, svoje najdražje, preživeti noči strahu in osamljenosti ter na lastni koži izkusiti diskriminacijo in nasilje.

Tukaj smo, ker mora vsak od nas pri grobu apostola Petra z veseljem reči: vsa Cerkev je misijonska in nujno je – kot je dejal papež Frančišek –,» oznanjat evangelij vsem, v vse kraje, v vse okoliščine brez odlašanja, brez odpora in brez strahu« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 23).

Duh nas pošilja, da nadaljujemo Kristusovo delo na obrobju sveta, ki je včasih zaznamovano z vojno, krivico in trpljenjem. Ob teh mračnih prizorih se ponovno pojavlja krik, ki se je v zgodovini tolikokrat dvignil k Bogu: zakaj, Gospod, ne ukrepaš? Zakaj se zdiš odsoten? Ta krik bolečine je oblika molitve, ki prežema vso Sveto pismo in danes dopoldne smo ga slišali od preroka Habakuka: »Kako dolgo, Gospod, bom še klical na pomoč, a ti ne boš poslušal […]. Zakaj mi kažeš krivico in ostajaš gledalec zatiranja?« (Hab 1,2-3).

Papež Benedikt XVI., ki je ta vprašanja zbral med svojim zgodovinskim obiskom v Auschwitzu, se je k tej temi vrnil v eni izmed katehez in dejal: »Bog molči, in ta tišina raztrga dušo molivca, ki neprestano kliče, a ne najde odgovora. […] Bog se zdi tako oddaljen, tako pozabljiv, tako odsoten« (Kateheza, 14. september 2011).

Vendar Gospodov odgovor nam odpira upanje. Če prerok obsoja neizogibno moč zla, ki se zdi prevladujoča, Gospod mu napoveduje, da bo vse to imelo konec, rok, ker bo prišlo zveličanje in ne bo odlašalo: »Glej, napihnjena je, njegova duša v njem ni prava, pravični pa bo v svoji veri živel« (Hab 2,4).

Obstaja torej življenje, nova možnost življenja in zveličanja, ki izhaja iz vere, ki nam ne pomaga le vztrajati v dobrem in se upirati zlu, ampak spreminja naše življenje tako, da ga naredi za orodje zveličanja, ki ga Bog še danes želi uresničiti v svetu. In, kot nam Jezus pravi v evangeliju, gre za blago moč: vera se ne vsiljuje s sredstvi moči in na izredne načine; zadostuje že gorčično zrno, da se lahko zgodijo nepredstavljive stvari (prim. Lk 17,6), ker v sebi nosi moč Božje ljubezni, ki odpira poti zveličanja.

To je zveličanje, ki se uresniči, ko se osebno zavzamemo in s sočutjem evangelija skrbimo za trpljenje bližnjega; je zveličanje, ki se tiho in navidezno neučinkovito kaže v vsakdanjih dejanjih in besedah, ki postanejo prav tako majhna semena, o katerih govori Jezus; je zveličanje, ki počasi raste, ko postanemo »nevredni služabniki«, to je, ko se postavimo v službo evangeliju in bratom, ne da bi iskali svoje koristi, ampak samo zato, da bi v svet prinesli Gospodovo ljubezen.

S tem zaupanjem smo poklicani, da v sebi obnovimo ogenj misijonarskega poslanstva. Kot je dejal sveti Pavel VI., »naša naloga je, da oznanjamo evangelij v tem izjemnem obdobju človeške zgodovine, v času, ki je resnično brez primere, ko se vrhunski dosežki napredka, kot jih še ni bilo, združujejo z brezprimernimi globinami negotovosti in obupa« (Sporočilo za svetovni misijonski dan, 25. junij 1971).

Bratje in sestre, danes se v zgodovini Cerkve odpira novo misijonarsko obdobje. Če smo dolgo časa misijonarsko delo povezovali z »odhodom«, s potovanjem v daljne dežele, ki niso poznale evangelija ali so bile v revščini, danes meje misijonarskega dela niso več zemljepisne, ker revščina, trpljenje in želja po boljšem upanju prihajajo k nam. To nam pripoveduje zgodovina mnogih naših bratov migrantov, drama njihovega bega pred nasiljem, trpljenje, ki jih spremlja, strah, da ne bodo uspeli, tveganje nevarnih prečkanj obale, njihov krik bolečine in obupa. Bratje in sestre, tiste ladje, ki upajo, da bodo zagledale varno pristanišče, kjer se bodo lahko ustavile in tiste oči, polne tesnobe in upanja, ki iščejo kopno, na katerem bi lahko pristale, ne smejo in ne morejo naleteti na hladno brezbrižnost ali stigmo diskriminacije!

Ne gre toliko za to, da bi »odšli«, ampak za to, da bi »ostali«, da oznanjamo Kristusa skozi sprejemanje, sočutje in solidarnost. Ostati, ne da bi se zatekli v udobje svojega individualizma, ostati, da bi pogledali v oči tistim, ki prihajajo iz daljnih in mučenih dežel, ostati, da bi jim odprli roke in srce, jih sprejeli kot brate in sestre ter da bi jim bili v tolažbo in upanje.

Veliko je misijonark, misijonarjev ter vernikov in ljudi dobre volje, ki delujejo v službi migrantov in spodbujajo nove kulture bratstva na temo migracij, onkraj stereotipov in predsodkov. Vendar ta dragocena služba poziva vsakega od nas, v okviru svojih skromnih možnosti: sedaj je čas – kot je dejal papež Frančišek –, da se vsi združimo v »nenehno stanje misijona« (Evangelii gaudium, 25).

Vse to zahteva vsaj dve veliki misijonarski zavezi: misijonarsko soudeležbo in misijonarsko poklicanost.

Najprej vas prosim, da spodbujate obnovljeno misijonarsko soudeležbo med Cerkvami. V skupnostih z dolgo krščansko tradicijo, kot so zahodne, je potrebno prisotnost številnih bratov in sester iz globalnega juga razumeti kot priložnost za izmenjavo, ki obnavlja podobo Cerkve in spodbuja bolj odprto, živo in dinamično krščanstvo. Istočasno je vsak misijonar, ki odhaja v druge dežele, poklican, da s svetim spoštovanjem živi v kulturah, s katerimi se srečuje ter da vse, kar je dobro in plemenito, usmerja v dobro in da tja prinaša evangelijsko oznanilo.

Ob tem bi rad spomnil na lepoto in pomembnost misijonskih poklicev. Obračam se zlasti na evropsko Cerkev: danes potrebujemo nov misijonski zagon, laike, redovnike in duhovnike, ki bi ponudili svoje služenje v misijoskih deželah, nove predloge in poklicne izkušnje, ki bi lahko vzbudile to željo, zlasti pri mladih.

Predragi, z ljubeznijo pošiljam svoj blagoslov krajevnim duhovnikom posameznih Cerkva, misijonarjem in misijonarkam ter tistim, ki so na poti poklicnega razločevanja. Migrantom pa pravim: bodite vedno dobrodošli! Morja in puščave, ki ste jih prečkali, so v Svetem pismu »kraji odrešitve«, kjer se je Bog pokazal, da bi rešil svoje ljudstvo. Želim vam, da bi ta Božji obraz našli v misijonarjih in misijonarkah, ki jih boste srečali!

Vse vas izročam Marijini priprošnji, prvi misijonarki svojega Sina, ki v naglici hodi proti Judovskim goram ter v sebi nosi Jezusa in se postavi v služenje Elizabeti. Naj nas podpira, da bo vsak od nas postal sodelavec Kristusovega kraljestva, Kraljestva ljubezni, pravičnosti in miru.