Spominski park Teharje | (foto: p. Ivan Rampre)
Škof Maksimilijan Matjaž na Teharjah: Resnica in odpuščanje sta močnejša od sovraštva
Alen Salihović
V teharski župnijski cerkvi je bila dopoldne spominska sveta maša za žrtve povojnih pobojev, ki so bili v letih med in po koncu druge svetovne vojne mučeni, ubiti ali z območja taborišča smrti v Teharjah odpeljani v smrt. Slovesnost, ki bi sicer potekala v spominskem parku Teharje, je bila zaradi slabega vremena prestavljena v cerkev. »Naše duhovne oči pa ostajajo zazrte tja dol, v tisti kraj groze in trpljenja,« je v pridigi poudaril celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž. Po maši je zbrane nagovorila zgodovinarja dr. Helena Jaklitsch.
Škof je izpostavil, da slovenska družba še vedno nosi odprto rano nerazčiščene preteklosti. Tisoči žrtev so še vedno brez imena, njihovi posmrtni ostanki pa ostajajo neustrezno shranjeni. »Čakajo na konec političnega ignorantstva in na naše spreobrnjenje, da jih dostojno pokopljemo in sprejmemo očiščene v narodno občestvo,« je dejal. Prav zato je po njegovih besedah še bolj pomenljivo, da se daritev za pobite daruje v »živi cerkvi«, kjer se Kristusova daritev združuje z njihovim trpljenjem in ga preobraža v novo življenje.
Čakajo na konec političnega ignorantstva in na naše spreobrnjenje, da jih dostojno pokopljemo in sprejmemo očiščene v narodno občestvo
V pridigi se je škof Matjaž navezal na molitev papeža Benedikta XVI. ob obisku Auschwitza, ki je bil krik k Bogu za milost sprave. »Spomin na zlo ne sme rojevati sovraštva, temveč pogum za dobro,« je dejal in dodal, da se v vsakem evharističnem obhajanju Kristus spusti v »predpekel človeške zlobnosti«, kjer se dotakne najglobljih temin smrti in jih spremeni v življenje.
Po njegovih besedah so bili pobiti iz sovraštva do Boga, resnice in človekovega dostojanstva. Njihova žrtev je postala »oltár posvečenja«, njihova kri pa se je združila s Kristusovo. Ta »zaklad milosti« nas danes zavezuje, da sprejmemo resnico in si prizadevamo za spravo. »Ko peša čut za zgodovinsko resnico, zamre tudi čut za Božjo resnico,« je opozoril škof in pozval k pogumu, poslušanju, dialogu in pomiritvi.
Ko peša čut za konkretno zgodovinsko resnico, za priznanje dejstev in vrednot, zamre tudi čut za Božjo resnico. Pri človeku in v družbi, kjer se to zgodi, nastopi pot hiranja in izumiranja. Vsak lahko presodi, kako daleč je danes naša slovenska družba na tej poti. Prosimo zato danes Gospoda, da nam okrepi upanje vanj, ki ima tudi za naš narod načrt za življenje, ne za smrti.
Ob koncu je vernike povabil, naj se priporočijo mučencem, ki so izpričali vero v resnico in ljubezen. »Le z roko v roki in z resnico v srcu bomo premagali razdvojenost. Odpuščanje in ljubezen sta močnejša od sovraštva. Bog na križu je močnejši od zla in zlata,« je poudaril škof Matjaž.
Pridiga celjskega škofa Maksimilijana Matjaža pri sveti maši za vse mučene, pobite in iz Teharij v smrt odpeljane
Spoštovani svojci tukaj umrlih in umorjenih ter od tukaj v smrt odpeljanih, spoštovani člani Nove slovenske zaveze, spoštovani vsi navzoči, ki ste sočutni do vseh trpečih, dragi bratje in sestre!
Vremenske razmere so nas prisilile, da smo bogoslužje prestavili s kraja nekdanjega taborišča smrti sem v teharsko župnijsko cerkev. Naše duhovne oči pa ostajajo zazrte tja dol, v tisti kraj groze in trpljenja, kjer je bilo mučenih in pobitih ali od tam v smrt odpeljanih več tisoč fantov in mož slovenske vojske, deklet in žena in celo otrok in dojenčkov. Težko nam je, da ne moremo obhajati evharističnega bogoslužja na samem kraju prav v tem jubilejnem svetem letu, ko prosimo za milost miru in sprave za vse pokojne tega taborišča, za vse pokojne 2. svet. vojne in revolucije, pa tudi za žive, ki so na kakršenkoli način povezani z njimi. Primerno bi bilo, da bi se ta slovesnost odvila v tem teharskem spominskem parku, ki je eden redkih, žal preredkih, urejenih krajev spomina, ki jih je bila sposobna slovenska družba in država postaviti v osemdesetih letih od časa teh krutih zločinov, od katerih jih že 34 živimo v demokratični državi. Še vedno jih na tisoče leži brezimno zakopanih po številnih znanih in neznanih moriščih po naši državi, še vedno so kosti izkopanih žrtev nevredno odložene v plastičnih vrečah in čakajo na končanje političnega ignorantstva in na naše spreobrnjenje, da jih dostojno pokopljemo in sprejmemo očiščene v narodno občestvo. Zaradi te odprte rane pa je morda še bolj na mestu, da daritev za pobite obhajamo tukaj na oltarju žive cerkve, kjer se vsak dan opravlja daritev, ki naše mrtve skupaj z nami živimi pridružuje Cerkvi živih – živemu Kristusovemu Telesu tukaj na zamelji – in nas pripravlja za življenje v dokončnem Nebeškem Jeruzalemu.
Ko je papež Benedikt XVI. maja leta 2006 obiskal taborišče Auschwitz-Birkenau, je ves svet zelo natančno poslušal, kaj bo izrekel na tistem kraju sin naroda, ki je tam zagrešil tako pošasten zločin, in poglavar Cerkve, ki je bila marsikdaj preveč pasivna, ko so iztrebljali njene starejše brate in sestre. Njegova molitev je bila najprej krik h Bogu za milost sprave: »Kje je bil Bog v tistih dneh? Zakaj je molčal? Kako je lahko prenašal to uničenje, to zmagoslavje zla? Poslušaj žalostinko trpečega v molitvi Psalmista: »Vse to je prišlo na nas, a te nismo pozabili, nismo se izneverili tvoji zavezi. Naše srce se ni odvrnilo, naši koraki niso zavili s tvoje steze. Zares, zaradi tebe nas ves dan pobijajo, imajo nas za klavne ovce. Zbúdi se! Zakaj spiš, o Gospod? Prebúdi se vendar, ne zavrni nas za vedno! Zakaj skrivaš svoje obličje, pozabljaš našo nesrečo in našo stisko? Zares, v prah se pogreza naša duša, naše telo se oprijemlje zemlje. Dvigni se in nam pomagaj! Reši nas zaradi svoje dobrote!« (Ps 44,18.23–27).
Ta krik tesnobe, ki ga je trpeči Izrael dvigal k Bogu v času skrajne stiske, je hkrati krik na pomoč vseh tistih, ki skozi zgodovino – včeraj, danes in jutri – trpijo zaradi ljubezni do Boga, zaradi ljubezni do resnice in dobrote… Spomin na te krike pretresa naša srca. Noče pa v nas izzvati sovraštva, temveč sporoča, kako grozno in nečloveško je delo sovraštva. Ta spomin želi voditi razum, da bi prepoznal zlo kot zlo in ga zavrnil; želi navdihniti pogum, da bi delali dobro, da bi se uprli zlu. Želi nas pripeljati do tistih občutkov, izraženih v besedah, ki jih je Sofoklej položil na ustnice Antigone ob grozi, ki jo je zajela: »Tukaj nisem, da bi skupaj sovražili, ampak da bi skupaj ljubili.« je govoril papež Benedikt.
Tudi verni smo danes zbrani tukaj z namenom, da bi skupaj ljubili in skupaj prosili najprej Boga, da odpusti in ozdravi rane tega strašnega zločina, ki ga je brat prizadel bratu. Tukaj smo, da bi molili za žrtve, storilce in preživele, da bi našli v Bogu, ki se v vsaki sveti maši daruje za odrešenje sveta, svoj mir in tolažbo. Prosimo za darove njegovega Duha, ki nam ga podarja, da bi se lahko tudi sami pridružili daritvi Božjega Sina, ki iz naše daritve in iz naše smrti rojeva novo življenje. Prav pri maši se obnavlja sestop Božjega Sina v predpekel, kjer se Bog sam dotakne najglobljih temin smrti, kamor je človeka pahnilo človeško sovraštvo. Kristus je vstopil v to hišo smrti, kamor so bili pahnjeni naši bratje in sestre, možje, žene in številni otroci, ki so bili iztrgani iz naročja ljubečih staršev in predani rokam sovraštva. Verujemo, da jih je Kristus dosegel tudi v tem breznu, da jih je dvignil in vsakega posebej prijel za roko in jih osvobodil za novo življenje. »To je delo Božje ponižnosti, ki se ne ustavi pred našim grehom in se ne ustavi še pred tako skrajno človeško zavrnitvijo«, je v katehezi o Kristusu, našem upanju, zapisal papež Leon XIV (24. 9. 2025).
V berilu, ki smo ga slišali, apostol Pavel našteva stiske, ki so skoraj vse po vrsti veljale za naše kruto pobite fante in može, žene in otroke: »Kakor umirajoči, pa glejte, živimo, kakor kaznovani, a ne usmrčeni, kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli, pa imamo vse.« (2 Kor 6,9-10). Kruta je bila njihova Kalvarija. A ker so bili pobiti iz sovraštva do Boga in do človeku svetega, pobiti iz slepega sovraštva, porojenega iz sprevržene ideologije, smo lahko prepričani, da se je njihova kri zlila s krvjo nedolžnega Jagnjeta. Tako je njihova Kalvarija postala tudi oltar posvečenja. V skrajni stiski, ki so jo prestajali, ko so padali v smrt, ko so izgubili vse človeško, vsako človeško oporo ali tolažbo, a so kljub temu umirali z vero v Boga in v ljubezni do svojih najdražjih, so s tem v resnici imeli »vse«. In s tem kot ubogi, »mnoge bogatijo«.
Prav na to duhovno bogastvo, ki so ga pridobili naši mučenci, a ostaja med nami, žal, tragično prezrto in zanemarjeno, opozarjajo v zadnjem času vedno glasneje pogumni posamezniki in razne pobude, ki si prizadevajo omejiti zlo in v polnosti sprejeti žrtve nazaj v občestvo našega naroda in v človeški spomin. Ti ljudje so umirali z molitvijo na ustnicah in z globokim hrepenenjem v srcu. Njihova žrtev je zaklad milosti, ki lahko, če jo sprejmemo, prenovi in obogati naš narod z novim upanjem, ki ga danes tako zelo potrebujemo.
V evangeliju smo slišali Kristusovo molitev pri zadnji večerji: »Oče, posveti jih v resnici, tvoja beseda je resnica (Jn 17,17)« . Naši mučenci, ki so bili žrtve zla in laži, nas s svojim življenjem in smrtjo posvečujejo in zavezujejo za resnico. Tudi Resnica pisano z veliko, nas zavezuje za iskanje zgodovinske resnice. Iskanje resnice pa nikoli ni bilo lahko delo in so jo zmogli samo pogumni, zvesti in ponižni. Samo takšni zmorejo stopiti preko nesporazumov in zamer, zavzeti držo poslušanja, pogovora, izpovedi, soglasja in pomiritve. Resnica se je v Jezusu Kristusu učlovečila, zato tisti, ki iskreno iščejo Boga, morajo resnico iskati in odkrivati tudi v zgodovini. Božje učlovečenje nas zavezuje, da se ne ustavimo v tem iskanju, ki nas končno posvečuje, to je pritegne bliže k Bogu in človeku.
Seveda pa velja tudi obratno. Ko peša čut za konkretno zgodovinsko resnico, za priznanje dejstev in vrednot, zamre tudi čut za Božjo resnico. Pri človeku in v družbi, kjer se to zgodi, nastopi pot hiranja in izumiranja. Vsak lahko presodi, kako daleč je danes naša slovenska družba na tej poti.
Prosimo zato danes Gospoda, da nam okrepi upanje vanj, ki ima tudi za naš narod načrt za življenje, ne za smrti. Priporočajmo se našim mučencem, da nam izprosijo pogum in ljubezen, da ostanemo na poti hoje za Gospodom, čeprav nas svet sovraži, ker »nismo od sveta, kakor On ni od sveta« (Jn 17,14). A potrebno je vztrajati, že zaradi vedno novih otrok, ki se rojevajo, da bi jih ne doletela usoda Petrička. Potrebno je govoriti resnico, postavljati spominske table, obujati žalostne spomine z roko v roki, hoditi skupaj, saj le tako lahko kot narod premagamo razdvojenost. Četudi bo že naslednji dan zopet zagorelo. Resnice zemeljski ogenj ne more uničiti. Odpuščanje in ljubezen sta močnejša od sovraštva. Bog na križu je močnejši od zla in zlata. AMEN.
Pridite, molimo skupaj, naj Bog podeli mrtvim in živim mir in Življenje. Prosimo, da bi dar njihove žrtve očistil naš narod ranjenosti, laži in sovraštva. Kličimo k Bogu in ga prosimo, naj človeštvo spodbudi k kesanju, naj spozna, da nasilje ne ustvarja miru, ampak le rodi še več nasilja – spiralo uničenja, v kateri je lahko vsakdo na koncu le poraženec!
Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž
Celjski škof
