Sveto leto vabi k osebni in družbeni zavzetosti

Komentar tedna | 03.10.2025, 20:35 Robert Božič

Stopili smo v zadnje tri mesece svetega ali jubilejnega leta. Leta, ki ga zaznamujejo besede »romarji upanja«. Mislim, da je to ugoden čas, da ponovno premislimo o tem, kakšen dar lahko prejmemo in kaj lahko še naredimo. Zase in za druge, za Cerkev in za družbo. V treh mesecih se lahko veliko prejme in naredi.

V prispevku želim besede »romarji upanja« povezati s tremi dogajanji tega tedna. Jutri se spominjamo Frančiška Asiškega. Konec tedna je 111. svetovni dan migrantov in beguncev, ki mu je papež Leon XIV. dal naslov »misijonarji upanja«. Takega pogleda na migrante ne srečamo pogosto, tudi med kristjani ne. Tretja pozornost so angeli – v tem tednu smo se spominjali nadangelov in angelov varuhov.

Najprej par besed o romanju in upanju.

Človek je bitje, ki se mora gibati. Smo popotniki, vendar ne potujemo na en sam način. Romar ni vagabund, ki ne ve kje je njegov dom in kje cilj. Romar tudi ni turist, ki plača, da bi se dobro imel. In romar ni nomad, ki se zaradi preživetja mora gibati med več kraji - denimo zaradi paše živali. Romar je nekdo, ki hodi skupaj z drugimi in v globini čuti, da njegov dom in domovina ni samo »doma«, ampak ima veliko domovin. Na svete kraje se odpravi, da se zahvali, da v stiski prosi, da slavi Boga, se sreča z bližino svetnikov in angelov. Ali se preprosto želi spominjati čudovitih zadev, ki jih je Bog že storil. Vsi ti izrazi so povezani z upanjem, z vero in ljubeznijo. Mnogi ljudje na romanjih bolj polno spoznajo svoje življenje ali izkusijo povezanost z drugimi. Človek potrebuje romanja, da bolje živi – v odnosu do Boga in stvarstva, do sebe in drugega.

Glede upanja uvodoma le tri povedi. Upanje ni isto kot optimizem – optimizem je psihološko ali duševno čustvo, upanje pa zadeva duhovno držo celega človeka. Lahko pa sta povezana. Ena osrednjih značilnosti upanja je, da vidi preko, onstran vsake ovire, težave, prepreke... In kot je sveti Pavel zapisal Rimljanom: »upanje ne osramoti« (Rim 5,5) pač pa opogumlja.

Ampak tega človek ne more živeti »iz sebe samega«. To lahko živimo le znotraj odnosa z Bogom, in s podporo vsega ustvarjenega – drugih ljudi, celote narave in kulture, pa tudi angelov.

Kaj je dobro razločiti glede angelov?

Prvič, angelski svet ne gre gledati naivno. Nekateri angeli niso dobri. Hudič, diabolos, lucifer, satan so poimenovanja padlega angela, ki skuša človeku škoditi. Poimenovanja kažejo, da so ti angeli povezani z zlom, da so tisti, ki ločujejo, prinašajo navidezno luč, ki se upirajo dobremu.

Dobri angeli pa človeku pomagajo. Zanimive so razodete dejavnosti treh nadangelov: Gabriela, Rafaela in Mihaela. Eden sporoča, oznani, drugi spremlja na poti, tretji se bojuje za nas, nas ščiti. Človek dejansko potrebuje dopolnjujoče delovanje vseh treh. Vsak človek ima angela varuha. Tudi vsak narod, skupina – o tem priča Fatimsko prikazovanje angela Portugalske.

V Firencah je fra Angelico v samostanu svetega Marka upodobil oznanjenje Mariji. Izjemna lepota, ki nagovarja. Zlasti srednjeveške upodobitve izražajo, da angelski svet povezuje onstranstvo in tostranstvo ter veselo oznanilo posreduje človeku. Mislim da je to del tiste lepote, o kateri je Dostojevski zapisal, da bo rešila svet. Lepota, ki prinaša upanje.

Nadangel Mihael se je v Evropi najprej prikazal v votlini na Garganu na jugu Italije, ki je sedaj del mesta Monte Sant' Angelo. Drugo njegovo svetišče je Mont-Saint-Michel na otoku v Normandiji. Ta kraja mnoge nagovorita s prisotnostjo Duha, sta pa tudi naravno in kulturno izjemno lepa. Seveda je človek svoboden, da se odpre duhu - ali pa pred njim ostaja zaprt. Svetišči sta del sedmih svetišč svetega Mihaela, ki kot bi potegnil ravno črto segajo od Izraela do Irske. Nekatere spominja na meč s katerim Mihael ščiti Evropo.

Ta izhodišča nam omogočajo, da se na poseben način ozremo na izhodiščni vprašanji glede našega odnosa do stvarstva, zemlje in do migrantov, ubogih.

Pred par dnevi nas je papež Leon XIV. spodbudil, da se, citiram:
»Spomnimo, kako je papež Frančišek opisal svetega Frančiška Asiškega: 'Živel je v preprostosti in čudoviti harmoniji z Bogom, z drugimi, z naravo in s samim seboj. Pokazal nam je, kako neločljiva je vez med skrbjo za naravo, pravičnostjo do revnih, zavezanostjo družbi in notranjim mirom' (Laudato Si', 10). Naj vsak od nas raste v teh štirih odnosih – z Bogom, z drugimi, z naravo in s samim seboj.« Papež je poudaril, da tega ni brez »nenehne drže spreobrnjenja«. Celostno spreobrnjenje je ekološko, kulturno, medčloveško.

Resnično, kristjani smo pozvani, da delujemo v dve smeri: po eni molimo za ljudi, ki se jim godi krivica, da ne izgubijo upanja in poguma, po drugi pa je treba narediti nekaj konkretnega.. Prvi korak pa je stati jim ob strani in jih podpirati.

Kasneje je papež poudaril, da smo ena družina, imamo enega očeta, ki, citiram, »daje soncu, da vzide, in pošilja dež vsem (prim. Mt 5,45). Živimo na istem planetu in moramo zanj skrbeti skupaj. Zato ponovno pozivam k delovanju v smislu integralne ekologije in miru.«

Kaj lahko stori vsak izmed nas? Najprej povabim, da se spomnimo na naše begunce in migrante 19. in 20. stoletja, ekonomske in politične. Potem se zavedajmo, da brez migrantov mnogih nujnih del v družbi ne bi bilo narejenih.

Seveda so z migracijami povezani mnogi problemi. Vendar nas to ne sme odvrniti od temeljne drže, da smo kot ljudje povezani, da imamo skupnega Očeta in so sadovi zemlje namenjene za življenje vseh. Jasno je, da v Evropi obstoječi multikulturni pristop vodi k vzporednim življenjem in ne omogoča dobre skupne prihodnosti. Drugače pa je, če bomo prepoznali kar imamo skupnega, iskati točke srečanja, in razvijali kulturo dialoga in bližine. Pristop multikulturnosti je potrebno zamenjati s pristopom medkulturnosti. Nekateri ljudje, tudi države, si že prizadevajo za ta premik, a proces bo dolg.

Podobno vabim k dejavnemu odzivanju glede odnosa do stvarstva. Pustimo se nagovoriti navdihu Frančiškove Hvalnice stvarstva, ki je nastala, ko je bil že zelo bolan. Mislim, da je v njej zapisan del njegove duhovne oporoke. Oporoke v smislu tega, da to, kar je prejel, izroča novim rodovom. Bomo sprejeli ta dar?
In zastavimo si vprašanje: kakšno zemljo želimo zapustiti našim vnukom? Za to si delimo odgovornost: nekaj morajo storiti vlade, Cerkve in civilna sfera, nekaj pa družine in vsak sam.

Povabim, da preberemo omenjena in druga dala sedanjega in predhodnega papeža glede ubogih in stvarstva. Lahko koga prosimo, da naj jih približa. Potem se o tem pogovorimo, presodimo kaj lahko storimo. Lahko uporabimo sinodalni način Pogovora v Duhu. Zadnja papeža posebej naglašata, da pristopimo s srcem ne le z glavo: srce razumeta svetopisemsko kot organ celote in globine celega človeka. Prizadevajmo si za sodelovanje z ljudmi dobre volje.

Omenjene vsebine spodbujajo, da se znova ozremo na vprašanje »Kaj si še želimo od svetega leta«. Sam si najprej želim, da bi bilo med nami več spravljenosti. Med osebami, v družinah in službah, v narodu in različnih območjih cerkve. Bojim se, da sprtost med kristjani preprečuje, da bi drugi ljudje v krščanstvu prepoznali znamenja upanja. Želim si, da bi priznali, da smo šibki v poslušanju in odpuščanju. Želim si, da bi prisluhnili besedam o nujnosti spreobrnjenja. Spreobrnjenja v globini a tudi spreobrnjenja glede skupnega iskanja in delovanja.Le tako obstaja stvarno upanje za sinergijo pri soočenju z zahtevami časa.

Končno si želim, da drug drugega krepimo v upanju in pogumu, kajti v naši deželi je veliko težav. Samo dva primera: z že sprejetim zakonom se od zdravnikov zahteva, da naj bi delovali v popolnem nasprotju s Hipokratovo prisego varovanja življenja. Prek množičnih medijev in na druge načina se po krivem obsoja ljudi, človeku po krivici odvzema dobro ime, izvajajo celo medijski umori. V kakšni državi živimo? Resnično, kristjani smo pozvani, da delujemo v dve smeri: po eni molimo za ljudi, ki se jim godi krivica, da ne izgubijo upanja in poguma, po drugi pa je treba narediti nekaj konkretnega.. Prvi korak pa je stati jim ob strani in jih podpirati.