Najlepši je pogled z odra na množico mladih, ki slavi Boga | (foto: Rok Mihevc)
Ritem srca: nevidna, a pomembna vloga staršev
Naš pogled Mirjam Judež
Mesec maj je čudovit, a za tiste, ki smo vpeti v organizacijo festivala Ritem srca, tudi zelo naporen. Ritem srca je organizacijsko zelo zahteven radijski projekt, ki je hkrati tudi velik finančni izziv. Vsake toliko se naša misel »zatakne« pri vremenski napovedi in pogled usmeri navzgor z mislijo: »Bog, bi se lahko letos zmenili za lepo vreme, da bi Te lahko slavili pod milim nebom v kar največjem številu?«
V zadnjih dneh pred festivalom se soočamo tudi z izzivi. Kjer se dela nekaj dobrega za mlade in za Boga, tam hudič ne počiva. Včasih se zdi, da se stvari zapletajo kar same od sebe samo zato, da bi nam vzele voljo, nas sprle med seboj ali nas prepričale, da vloženi trud nima smisla. A mi vemo, da ima smisel, zato preskakujemo ovire in se veselimo naslednjega četrtka.
Današnjo mladino spraviti izpred zaslonov ni mačji kašelj. Postali smo družba neverjetnega udobja. Lažje je v samoti drsati po telefonu, kot se nekam odpraviti, se izpostaviti. Zasloni uničujejo dopaminski sistem mladih in jih delajo pasivne. Realno življenje se ne odvija na zaslonih, treba ga je doživeti. In Ritem srca je za mlade res prijetno doživetje.
Ritem srca je tudi okolje, kjer lahko tisti najstnik, ki se je morda od Boga ali župnije malce oddaljil, začuti, da ni sam. Se spomni, da je lepo biti kristjan.
Če vaši otroci ne obiskujejo katoliške šole ali niso aktivno vključeni v župnijo, bodo težko sami od sebe začutiti željo po nečem, kar je zanje dobro. Če ima najstnik na izbiro udoben kavč s pametnim telefonom v roki ali nek dogodek, za katerega mora še nekoga prepričati, da gre z njim ali z njo, si urediti prevoz, plačati vstopnico … se bo lažje odločil za tisto, kar je bolj udobno.
Včasih jih moramo starši dobesedno poriniti v nekaj, kar se nam zdi dobro in prav, da doživijo. Zato mislimo, da bi bilo prav, če jim kupimo vstopnico ali jim ponudimo prevoz domov.
Najstniki potrebujejo družbo, a so pogosto prestrašeni. Ritem srca jim ponuja varno okolje brez alkohola in substanc v dobri družbi.
Biti kristjan v šoli, na gimnaziji ali na fakulteti pogosto pomeni biti v manjšini, kar mlade hitro pahne v občutek osamljenosti ali celo sramu. Ko se znajdejo v množici vrstnikov, ki na ves glas slavijo Boga, se ta občutek izgubi.
Ritem srca je tudi okolje, kjer lahko tisti najstnik, ki se je morda od Boga ali župnije malce oddaljil, začuti, da ni sam. Se spomni, da je lepo biti kristjan. Veselje in zadovoljstvo se namreč ne zgodita za štirimi stenami, ampak v skupnosti.
Vse skrbi so poplačane tisti trenutek, ko se pogled ustavi na množici mladih pod odrom, ki utripajo v Ritmu srca – za Boga!
Če se odločite in greste na Ritem srca tudi sami, kar sicer toplo priporočam, mladim dovolite, da se zabavajo s sovrstniki pod odrom, vi pa se z ostalimi starši naklepetajte kje drugje.
Zakaj vztrajamo mi, organizatorji?
Razloga sta vsaj dva. Prvi je seveda glasba – festival vsako leto prinaša nove pesmi, ki bogatijo radijski program. Letos se veselimo devet novih skladb. Drugi, še pomembnejši razlog, pa so mladi, ki na Ritmu srca začutijo dotik Duha. Vse skrbi so poplačane tisti trenutek, ko se prižgejo luči na odru in zazveni prvi akord, ter se pogled ustavi na množici mladih pod odrom, ki utripajo v Ritmu srca – za Boga!
Vabim vas, da v dneh do festivala zmolite za našo ekipo, za lepo vreme in predvsem za to, da bi se glasba na Ritmu srca resnično dotaknila mladih in odprla njihova srca.
