David Sipoš: Naše filmsko delo nas kliče k svetosti

Via positiva 20. 05. 2026, 15:30 Nataša Ličen

David je vse bolj uveljavljeni in priznani režiser, scenarist, vodja studia Siposh. Ob Tednu katoliškega šolstva smo se pogovarjali o njegovem delu in kako so nanj, na njegovo rast in pogled na življenje, vplivala tudi dijaška leta v mariborski škofijski gimnaziji. Čeprav je David Sipoš zelo kreativen, mu skoraj osemdeset odstotkov časa vzame vodenje ekipe, studia ter produkcijska ozadja projektov. Za svoje delo je prejel več nagrad.

Ob vprašanju, kam naprej?, David Sipoš pravi: »Svoje dosežke težko ocenjujem, se mi pa zdi, da so se odvijali s pravo hitrostjo. Pomembno je da preudarno in modro zbiramo ekipo sodelavcev, ki verjamejo drug drugemu. Želim si medsebojnega zaupanja, stabilnih ljudi, ki sodijo v »duh« studia.«

Nisem odgovoren samo za to, da sodelavci dobijo plače za preživljanje sebe in svojih družin, odgovoren sem tudi za to, kaj in kako delam, in ali je dobro v Božjih očeh.

»Studio raste, Bogu hvala. Očitno ima (še)načrte za nas. Čeprav se včasih sprašujem, kje naj bi bila meja, do kod lahko rastemo? Leta nazaj sem si rekel, da bi bila idealna ekipa z maksimalno sedmimi člani. Zdaj nas je skoraj petindvajset in je že zdavnaj prešla začetne predstave. Tudi v industrijskem smislu, kako film deluje, smo po številu redno zaposlenih že precej nad povprečjem.

To je za nas neka šola zaupanja, ki daje potrditev, da smo na pravi poti, da se moramo ukvarjati z vsebino, z odnosi in s tem, da smo zapriseženi svojemu poslanstvu. Ne pa se ukvarjati s tem, koliko nas je - smo veliki ali majhni, ali je to posel, ki raste ... kajti Bog lahko v vsakem trenutku zapre »pipo« in nas zmanjša. Bogu hvala za trenutno velikost. Morda smo tako veliki, da delamo velike projekte.

Če pa bo kdaj potreba, da nas izuči v tem, da bomo manjši, bomo pa zmanjšali ekipo. Prilagodljivost je ključna. Je pa res, da se v filmski produkciji bolj kot ne najema ljudi za konkretne naloge v določenem projektu in je potem lažje menjavati tudi velikost ekipe. Mi smo pa vseeno večinoma redno zaposleni in moramo biti zato čim boljši planerji svoje prihodnosti. Misliti moramo, kaj bomo delali tudi čez leto in dve. Po drugi strani pa dopuščati tudi opcijo, da se lahko kaj spremeni. Živimo v upanju in delamo z mislijo, da bo denar prišel v studio.«

Navzven pri našem delu deluje, kot da vse gladko teče. V resnici je zadaj veliko trpljenja.

»Moja pot je bila na začetku v povsem kreativnih vodah, kjer je bil izziv predvsem, kako posneti zgodbo, ujeti pomemben trenutek, zmontirati. Ko pa smo začel rasti, pa sem se moral začeti ukvarjati tudi s financami. V ozadju je kar velik boj, kako si dopustiti še nekaj kreativnosti in se ne povsem prepustiti le managiranju. Po toliko letih ustvarjanja so te dileme vse večje. Ne želim se povsem odpovedati kreativi, to je vendarle moja prva strast, zaradi katere sem se s tem sploh začel ukvarjati. Ko sem za kamero, svet okoli mene izgine. To so zelo adrenalinski trenutki. Ob teh dnevih, ki so aktivni in napeti, lahko pozabim na vse ostalo.

Mnogo je vprašanj, pri katerih nimam odgovorov. Učimo se zaupanja, da smo na pravi poti. Če nas skrbi okrog denarja, se včasih izkaže, da so rešitve lahko že za prvim ovinkom. Je pa to velik pritisk. Veliko sredstev mora priteči, da lahko tako velika ekipa obratuje. Včasih ne vem, kako bomo preživeli, potem pa se zgodi čudež in so stvari znova tlakovane, kot je treba. Ne vem, kako široka so še naša pota v prihodnost. Upam pa, da bomo lahko naredili še veliko dobrih filmov, ki bodo ljudi pripeljali k resnici, k Jezusu, k spravi. Poklicani smo, tudi pri našem delu, k svetosti in tega ne smemo vzeti kot nekaj samoumevnega. Biti moramo ponižni in hvaležni za vse, kar smo do zdaj uspeli zgraditi.«

Združevanje podjetniškega in ustvarjalnega sveta

»V filmski industriji se najema sodelavce bolj kot ne za posamezne projekte. Mi pa smo redno zaposleni in moramo zato čim bolje planirati, kaj bomo delali tudi čez leto, dve. Po drugi strani pa obenem dopuščati tudi možnost sprememb. Upati moramo, da sredstva bodo. Če se kdaj kaj spremeni, pa se je treba znati hitro odzvati, toda prav veliko prostora za to nimamo. Če smo kaj naredili prehitro, je to velikokrat zahtevalo tudi svoj davek. Prehitra rast ni najboljša. V resnici si želim stabilne ekipe, ki si bo medsebojno verjela in si zaupala. Vse to se pridobi s časom skozi redno delo in projekte. Te stvari težko prehitevaš, pri tem noben denar ne koristi.

Kam bo še šel studio?, upam da imam še dovolj let pred seboj, da bomo lahko še rasli, oziroma se razvijali in naredili še veliko dobrih projektov. Morda je pa to to, kar v Sloveniji lahko dosežemo. Učim se sprejeti, da na to nimam odgovora. Če imamo skrbi le okrog denarja, lahko hitro spregledamo rešitev, ki je lahko za prvim ovinkom. Včasih smo na slepi poti, a se potem zgodi čudež. Ne vem, kam nas pelje vse to, kako široka so še naša pota. Naša naloga je ostati zvesti svojemu srcu, poslanstvu, evangelizaciji in da bomo naredili še veliko dobrih filmov, ki bodo ljudi približali Jezusu, resnici, spravi. Na preizkušnji smo ves čas. Biti moramo ponižni in hvaležni za vse, kar smo do sedaj uspeli narediti.«

Morda moram biti večji zgled. Zavedam se, da je moja vloga pred toliko sodelavci zelo pomembna. S svojim življenjem moram kazati to, kar govorim. Veliko moram še narediti na sebi.

»Uspeh ni nekaj samoumevnega. Veliko časa in pozornosti posvečamo odnosom v ekipi. Praksa zadnjih nekaj let so dnevna poročila praktično vseh zaposlenih. Skozi ta se pogosto pokažejo morebitna trenja, in že naslednji dan se z njimi lahko soočimo. Za vsakega od članov ekipe bi dal roko v ogenj. Pri ljudeh je dobro zaznati, kaj kdo potrebuje. Zdi se mi zelo pomembno in to nas trenutno dela malo posebne.

Povezava do Boga oziroma do krščanstva se me je ves čas držala. Čeprav, v zadnjih letih v resnici vidim, da sem morda pa imel nek odcep. Šele sedaj ugotavljam, kako zelo stran sem od nečesa, kar bi moral biti. V zadnjih letih me je Bog poslal skozi trpeča leta, ki si jih skušam osmisliti, da so klic k Njemu. Da me je zlomil, zato, da me pokliče k sebi. To si skušam razložiti, da Bog hoče večje stvari z nami. Večje ne pomeni več zaposlenih ali večji filmi, morda bolj poglobljeni. S svojim življenjem moram kazati to, kar govorim in če sem v tem upornik proti Bogu in njegovim načrtom, moram še veliko narediti na sebi. Smo si učitelji, poklicani k veliko bolj strogim pravilom, kako Bog gleda na nas.«

Zgodba Slovencev, ki so morali zapustiti svoj dom, o križu, ki ga nosijo, me je spremljala že dlje časa. Od snemanja prvega filma o s. Tončki Krajnik, ko se je na Brezjah zgodil prvi čudež.

»V filmu »Exodus 1945: Naša kri« so zgodbe navadnih ljudi, ki so se znašli v primežu ob koncu vojne, videli, če ne zbežijo, ne bodo mogli več ohraniti svojega življenja. Bog je blagoslovil na stotero načinov, da je ta projekt uspel. Kljub priznanju Zlata rola se mi zdi, da je v Sloveniji še veliko več potencialnih gledalcev, ki jih takšna zgodba nagovarja, ki so del te zgodbe, vedo, kaj vse so njihovi predniki -stari starši, starši, pretrpeli, ne samo maja 1945, ampak kaj vse so trpeli tudi v naslednjih desetletjih, ko so morali te zgodbe zamolčati, jih ne govoriti svojim otrokom. Ko so jim te zgodbe pustile ogromne travme, in kako je velik del naroda takrat moral zapustiti Slovenijo, kakšno luknjo je v resnici pustil v Sloveniji. In tudi, kako je velik del naroda v Sloveniji moral še naprej te stvari v resnici samo v tihoti, v tišini govoriti naprej, če sploh.

Se mi zdi, da Slovenci potrebujemo te zgodbe, da slišimo ta del zgodovine. Predvsem je pomembno, da čim več mladih to vidi, predvsem, da se naučijo, kaj je sploh ta zgodovina bila. Ker, žal šolski sistem o tem delu slovenske zgodovine ne govori na takšen način, tudi nasploh, ne dajemo opcije sočustvovanja z nasprotno stranjo. Narobe je tudi, če desna ali katera koli druga stran ne zna sočustvovati z žrtvami na nasprotni, partizanski strani. Se mi zdi, da moramo imeti odprt čut za sočloveka. Seveda pa je pomembno v tem trenutku povedati te zgodbe, da sploh pridejo ven. Do zdaj smo imeli sedemdeset let zgodovinskih, vojnih filmov, ki o tem delu zgodovine niso spregovorili nič ali so povedali bore malo, ali sploh narobe. Se mi zdi potrebno, da ti Slovenci dobijo spomenik tudi v filmski obliki, da lahko počivajo v miru.«