Škof Štumpf: Slomšek je dal ljudem vedeti, da je krščansko življenje način, kako biti s Kristusom in ostati v Kristusu

Pridiga škofa Štumpfa v celoti

V konkatedrali Kristusa Odrešenika v Novi Gorici z velikim veseljem in spoštovanjem pozdravljam dobrega sobrata in soseda, goriškega nadškofa msgr. Carla Roberta Redaellija, častitljivo eminenco kardinala Mateja Marijo Zuppija, predsednika Italijanske škofovske konference, ostale častitljive eminence kardinale, ekselence nadškofe in škofe in druge člane ter sodelavce Stalnega sveta Italijanske škofovske konference. Veliko naklonjenost nam pomeni, da ste prišli skupaj z nami obhajat sveto evharistijo in ste nas s tem zelo počastili. Pozdravljam tudi tukajšnjega župnika Milana Pregla, vse duhovnike in druge vernike in se zahvaljujem za sprejetost.

Od včerajšnje čudovite molitve za mir in bedenje na trgu Transalpina na meji med Gorico in Novo Gorico se sedaj povezujemo v eno dušo in prošnjo pri evharistiji, naj dobri Bog zaradi Kristusove prelite krvi na križu ohrani naše narode v miru in ustavi prelivanje krvi po svetu.

Danes Cerkev v Sloveniji obhaja god škofa blaženega Antona Martina Slomška, ki je bil prvi škof novoustanovljene škofije v Mariboru, leta 1859. V novejši dobi je Slomšek prvi v Sloveniji, ki ga je Cerkev povzdignila na čast oltarja. Papež, sveti Janez Pavel II., ga je leta 1999 v Mariboru razglasil za blaženega.

Slomšek je zelo dobro posnemal vrle može, ki nam jih predstavi modri Sirah: Tudi on je bil svetovalec s svojo razumnostjo, in videc s preroškim darom, knez svojega ljudstva s svojo bistroumnostjo, moder govornik v svojih knjigah, predstojnik v svoji službi, izumil je pesmi po pravilih, napisal modre izreke, ljudje so ga spoštovali, bil je poln umiljenja in njegova pravična dela se ne pozabijo. Njegovo ime živi od roda do roda. Ljudje še sedaj govorijo o njegovi modrosti (prim. Sir 44, 1-7.13-15).

Škof Slomšek je živel v letih 1800 – 1862, in je s svojim svetniškim življenjem, vzgledom in delom močno zaznamoval Slovence v 19. stoletju.

Rojen je bil v Ponikvi, blizu Celja. V času avstrijskega cesarstva se je v Celovcu izšolal za duhovnika in bil posvečen leta 1824. Deloval je po raznih župnijah v slovenski štajerski in bil tudi duhovni voditelj bogoslovcev v Celovcu. Veliko je nagovarjal mlade, skrbel za izobraževanje duhovnikov in preprostih ljudi ter si prizadeval za širjenje vere.

Leta 1846 je postal škof pri svetem Andražu v Labotski dolini na Koroškem. Kot škof je veliko delal tudi za kulturni razvoj Slovencev, podpiral slovensko tiskano besedo in širjenje slovenskega jezika. Leta 1851 je ustanovil Mohorjevo družbo. Njene knjige so bile najbolj razširjena publikacija po Sloveniji v 19. stoletju. Slomškova pisateljska in misijonska dejavnost je bila pomembna pri oblikovanju slovenske narodne identitete.

Takoj po smrti se pričel širiti glas o njegovem svetniškem življenju. Ljudje so vedeli, da so imeli škofa, ki je dober boj dobojeval, tek dokončal, vero ohranil in da mu je Jezus v nebesih pripravil krono pravice (prim. 2 Tim 4, 6-8). Slomškovi posmrtni deli telesa sedaj počivajo v stolni cerkvi v Mariboru. Na njegov grob prihaja mnogo romarjev. Tam se mu priporočajo v osebnih in tudi drugih zadevah.

Slomšek je bil mož globoke vere. Svojo vero je dobro poznal, močno cenil in jo goreče oznanjal. Slomšek je živel, kar je veroval in veroval je, kar je živel. Vera mu je pomenila navdih za poslanstvo škofa. V veri je gledal smisel svojega življenja. Vera je v Slomšku vžigala gorečnost za Boga in ljubezen do ljudi.

Vera je bila Slomšku največja dobrina. Rad je ponavljal: »Kdor bogastvo izgubi, veliko izgubi, kdor poštenje izgubi, še več izgubi, kdor vero izgubi, vse izgubi, njemu ugasne luč sredi trdne noči. Varujte luč vere, da je sovražnik sedanjega sveta ne ugasne.«

Slomšek je dal ljudem vedeti, da je krščansko življenje način, kako biti s Kristusom in ostati v Kristusu. Biti s Kristusom pomeni iskati ga povsod: v svetem pismu, pri sveti maši, v molitvi, v nabožni literaturi, v krščanskih medijih, v karitativnem delu.

Vse to so poti do Kristusa, vendar je potrebno vstopiti tudi v Kristusa. Šele ko smo v Kristusovem Srcu, smo povsem njegovi in se nam ni bati nevarnosti za vero in naše zveličanje.

Slomšek je imel srečo, da so mu že starši privzgojili vero in mu tako dali osnovne možnosti za poznejše poglabljanje vere. Slomšek je zmogel z vero nagovoriti duhovnike in verne laike. Pomagal si je z nazornimi prispodobami iz svetega pisma, predvsem evangelija in vsakdanjega življenja preprostih ljudi.

Tako je sestavljal koristne nauke za vse stanove, ki so jih ljudje vzeli za svoje. Slomškov jezik je bil jezik nenehne kateheze. Vse, kar je govori in pisal – vse je vodilo h Kristusu.

Svojo škofijo je primerjal vinogradu, v katerem moramo vsi biti vcepljeni v Kristusa, da bi lahko obrodili dobre sadove za našo blaženo večnost. Kot škof se je videl odgovornega, da ljudem pomaga, da bi ostali v Kristusu. Pri tem je nagovarjal različne stanove. (prim. Jn 15, 1-8).

Rad je govoril o možeh in ženah tudi kot o gospodarjih in gospodinjah, ki morajo imeti pravi odnos ne le do najbližjih po krvi, marveč tudi do vseh tistih članov družine, ki niso v sorodstveni povezavi z njimi, recimo do hlapcev in dekel.

O zakonu je takole govoril: »Zakon je točka, v kateri se najnežnejše in najtesneje povezujejo družina, domovina in Cerkev. Da rešimo Evropo, se mora obdržati zakrament svetega zakona. Naša naloga je sveti zakon pripeljati do največjega možnega spoštovanja in ga tudi obdržati.«

Njegov pogled in razmišljanje o družinskem življenju na posebno lep način odraža zapis v knjižici Drobtinice, ki jo je objavil v letu 1846, torej v letu, ko je postal škof in nosi naslov: Sedem prošenj materam in očetom. Takole piše: »Preljubi očetje in matere, sreča ali nesreča prihodnjih dni v vaših rokah leži, in to so vsi vaši otroci. Kakor jih boste vzgojili, take čase, slabe ali dobre, bomo imeli, šibo krvavo ali zlato krono pa vi – po svojih otrocih.«

Slomšek je staršem nalagal dolžnost do verske vzgoje. Smatral je, da je to njihova največja naloga. Če starši zanemarjajo versko vzgojo, hudo žalijo Boga, ki jim je v svojem stvariteljskem načrtu zaupal otroke, da jih vzgajajo v zrele osebnosti. Verska vzgoja pomaga otrokom, da najprej stopajo do Kristusa, torej ga spoznavajo. Da bi pa lahko otroci vstopili v Kristusa in mu bili čimbolj podobni, morajo starši moliti in hoditi k sveti maši. Ko molijo starši, otroci postajajo sveti. Ko gredo starši k sveti maši, šele takrat lahko vstopijo otroci v Kristusovo srce.

Starši pri sveti maši otrokom oznanjajo, izpovedujejo in pričujejo svojo vero. Otroci občutijo, da je vse to, kar so slišali pri katehezi, res nekaj velikega in vrednega, saj ima pri starših velik pomen. Zato zlahka naredijo korak v Kristusovo srce, ga vzljubijo in ostanejo v prijateljstvu z njim, ker so to prej storili starši.

Slomšek je spodbujal krščanske družine, naj imajo doma tri stvari: podobo križanega Jezusa, Sveto pismo in katekizem. Izrecno je namreč predlagal in vabil, naj se doma poleg domačega branja Svetega pisma in učenja katekizma tudi pogovarjajo in pojejo lepe pesmi.

Med nami se sedaj sliši mnogo glasov, ki govorijo o hrepenenju, da bi živeli zdravo, mirno in varno. Otroci niso samo naša prihodnost. Otroci so naša varna ali pa nesrečna prihodnost.

Kakšni smo do otrok, taki smo do Boga in tudi drug do drugega. V tem odnosu se zaznamujemo za kvaliteto naše večnosti.

Blaženi škof Anton Martin, prosi za nas pri Bogu – tudi za mir in soglasje po naših družinah, mir med ljudstvi in v naši sveti Cerkvi.