Seme, ki ga seje ministrica Vrečko, gre zdaj v klasje

Slovenija | 24.09.2025, 10:18 Tone Gorjup

V Celju v teh dneh govorijo o ukradenih otrocih, ki so bili žrtve druge svetovne vojne. Čeprav so bile otroci nedolžne žrtve, brez posebnih zaslug, brez krivde, govorimo o dveh skupinah otrok. Eni so bili žrtve nacistov, drugi komunistov. V soboto bo v Narodnem domu v Celju slavnostna akademija ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne in vrnitvi ukradenih otrok v domovino. Gre za približno 600 otrok, ki so jih nacisti leta 1942 odvzeli družinam in jih odpeljali na prevzgojo v Nemčijo.

Ko so se ti otroci vrnili iz Nemčije, je prišlo do podobnega zločina s strani komunističnih oblasti. Gre za otroke, ki so bili skupaj s starši zaprti v taborišču Teharje pri Celju. Junija 1945 so jih ločili od staršev, odpeljali v otroško taborišče Petriček, starše pa brez sojenja pobili. Otrokom so z različnimi prevzgojnimi ukrepi poskušali iztrgati staro identiteto in jim s silo privzgojiti novo. V spomin na trpljenje teh otrok so v ponedeljek v bližini stavbe, kjer so bili zaprti, postavili spominsko obeležje. Ob tej priložnosti je zbrane nagovoril eden izmed njih, Franci Kindlhofer, ki so ga oblastniki skupaj z materjo ter bratom in sestro prisilno odvedli iz njihovega doma. Pripeljali so jih na Petriček, kjer so otroke odložili, mater pa odpeljali v neznano.

Kot je povedal, bo s tem dogodkom začel knjigo spominov, ki jo pripravlja. Prvo poglavje ima naslov Dan, ko je prišel črn avto. "Mama Zalika je ravno pripravljala za sebe in za nas tri otroke kosilo, našo najljubšo jed – cesarski prepečenec. Kosila nismo mogli dokončati, ker se je na dvorišču, pred našo hišo na Hudinji, ustavil en črni avto. Mama je morala na hitro spraviti skupaj nekaj najnujnejših stvari in avto je krenil z nami in dvema spremljevalcema proti mestu. Ravno tukaj nekje se je ta avto ustavil. Nikjer ni bilo žive duše. Sestro in brata, ki sta bila stara devet in šest let, so posodili tukaj v travo. Nakar so mene iztrgali mami iz rok, imel sem komaj dve leti in pol in me porinili na tla med sestro in bratom. Avto z mamo je odpeljal in nismo je nikoli več videli. Po nekaj minutah sta prišla po cesti navzdol neka ženska in en stražar s puško na rami, ki sta nas odvedla tja gor, h Petričku."

V noči po postavitvi spominske table, je stavba Petriček, kjer so bili otroci zaprti, na nepojasnjen način pogorela in je povsem uničena. Kindlhofer, obžaluje, da hiše, kjer so prestajali povojno trpljenje, ni več; da odgovorni niso uvideli, da gre za pomemben zgodovinski spomenik, ki ga je potrebno ohraniti in ga pravočasno zaščitili. Za Radio Ognjišče je še dejal, da je medtem, ko je potekala kratka slovesnost ob odkritju spominskega obeležja, z avtom po cesti pripeljal nekdo, ki je zbrane psoval skozi odprto okno. Ta sovražen nastop ga je pretresel. Čeprav vzrok požara ni znan, je dejstvo, da je bila stavba kot simbol zločina, ki so ga zakrivili komunisti, nekaterim trn v peti in so jo želeli izbrisati.

Ob tem je Kindlhofer spomnil na ministrico, ki poveličuje dediščino revolucije in briše, kar ni temu v podporo: "Javno sem objavil, da se mora na primer ministrica Asta Vrečko zamisliti nad svojimi aktivnostmi. Seme, ki ga ona seje, gre zdaj v klasje. Tega se je treba zavedati. To je nevarno. Ljudje se morajo zavedati, da so stvari, ki jih počnejo lahko tudi nevarne."

Kindlhofer je bil v času, ko so ga pripeljali na Petriček, premlad, da bi se zavedal, kaj se dogaja. A pozneje je velikokrat občutil razliko med sovrstniki iz partizanskih družin in tistimi, ki so bili na napačni strani, čeprav ne po svoji. Oblastniki so jim vzeli starše, otroštvo ter jim zasekali rane, ki se do danes niso zacelile. Pri odkritju spominskega obeležja je opozoril na to dvojnost, ki nas kot narod razdvaja še danes:

"Še nekaj mi je te dni težko leglo na dušo. Mi, otroci s Petrička, žrtve komunističnega prevzema oblasti leta 1945, smo se zbrali tukaj ob cesti, v zelo skromnih okoliščinah. V soboto, bodo pa otroci, ki so bili žrtve nacistov, ravno tako kot mi brez vsake krivde ali zaslug za bilo kaj, praznovali na najvišji ravni v Narodnem domu, s predsednico države, ki vedno zatrjuje, da je predsednica vseh Slovenk in Slovencev. In za nameček, da bo vse bolj revolucionarno obarvano, bo slavnostni govornik zadnji sekretar ZKS, Milan Kučan. Vse navzoče vprašam, a ni bila tukaj zamujena priložnost, da bi že enkrat pričeli obujati žalostne spomine z roko v roki in skupaj stopiti na pot medsebojnega razumevanja? Kako bo razdvojeni narod kljuboval velikim izzivom, ki so pred nami?"