Pisanje s svinčnikom ali tipkanje – kaj vam je bližje?

Naš pogled | 30.09.2025, 14:32 Damijana Medved

Najbrž je vprašanje retorično. Pomislite, kdaj ste nazadnje kaj napisali s svinčnikom. Je bil to morda listek za trgovino, voščilnica, razglednica iz dopusta – ah, kdo pa dandanes še pošilja razglednice – pismo? Kdaj ste nazadnje napisali pismo, ga dali v kuverto in poslali po pošti? Če želite nekaj sporočiti, danes obstaja kar nekaj drugih načinov.

Zakaj bi navsezadnje sploh še pisali s svinčnikom? Zdi se anahronistično, nepraktično in predvsem počasno. Pri tem pa mi je izredno fascinantno, ko se občasno srečam, npr. ob razstavah, z dokumenti, listinami, spričevali izpred desetletij in so izpisani v lepopisu in jih dejansko lahko preberem. Lepopis je danes pozabljena veščina, vsak se izraža v svojem načinu pisanja, navsezadnje imamo tudi vedo, grafologijo, ki človekov značaj presoja na podlagi pisave.

Izum pisave – recimo, da glavni mejnik predstavlja sumerski klinopis izpred približno 5300 let – spada med pomembne človeške izume, do tega izuma so se lahko ljudje sporazumevali samo ustno in neposredno. Pripovedovanje je imelo pomembno vlogo; ostanek tega bi lahko rekli so naše ljudske pravljice, ki so se prenašale z ustnim izročilom, dokler se ni našel nekdo, ki jih je zapisal, na primer Milko Matičetov. In res je, da tudi pripovedovanje v zadnjem času doživlja neke vrste renesanso; da se vedno bolj krepi miselnost, da so pripovedovalske veščine zelo pomembne. No, in če se je pred izumom pisave lahko sporazumevalo zgolj neposredno, je izum pisave dosegel to, da je sporazumevanje potekalo tudi posredno. Še danes poznamo in uporabljamo različne pisave: od abecedne, iz katere izhaja naša latinica, do zlogovne, kot je japonska, pa besedne, kot je kitajska pisava, če jih omenimo le nekaj. Pri čemer pa je zanimivo, da kakor je izum pisave sprva pomenil sporazumevanje med pripadniki različnih kultur, generacij, tako je pozneje prav raznolikost pisav predstavljala težavo pri sporazumevanju in zato tudi težnja k poenotenju.

Vsi seveda niso verjeli, da je pisava koristna; Sokrat je na primer menil, da se moč filozofije skriva v živi govorici, dialogu in tako sam ni ničesar zapisal in zato vsi podatki o njegovih naukih temeljijo na zapisih njegovih učencev in sodobnikov.

V društvu Radi pišemo z roko, kjer ohranjajo kulturo pisanja, se trudijo s promocijo dobrobiti, ki jih pisanje prinaša človeku. Če želite tudi sami preveriti, kaj vam lahko pisanje s svinčnikom prinese, lahko to preprosto preizkusite. Tako, da na primer vsako jutro, še preden zares začnete dan, pol ure pišete. Pišete, kar vam pride na misel in karkoli se vam podi po glavi. Brez premisleka, brez avtocenzure. Zapis toka misli. Tako kot v knjigi Umetnikova pot priporoča avtorica Julia Cameron, ki piše, da so jutranji zapisi osnovno orodje za krepitev ustvarjalnosti. Kot neke vrste mentalna higiena. To ni dnevnik, gre preprosto za tehniko, ki vam lahko pomaga ubesediti lastne misli in s pomočjo katerih lahko pridete do krasnih idej, tudi spoznanj in uvidov.

In, čeprav je tipkanje praktično, je pisanje s svinčnikom nekaj, kar vam lahko pomaga pri snovanju projektov, počitnic, delovnega dne, pa tudi pri preizpraševanju lastnega ravnanja, občutkov – vsega pravzaprav.