Ko pozivom k nasilju ploskajo vladajoči

Komentarji | 17.09.2025, 11:09 Erika Ašič

Pred dnevi je bila množica mladih priča umoru Charlieja Kirka. Ne predstavljam si, kaj doživljajo mladi, ki so bili nad Kirkom navdušeni, ga leta spremljali, se z njim bolj ali manj strinjali, nato pa ga na lastne oči videli izkrvaveti. V živo – ne v filmu ali igrici. 

Kako smo ta naš razviti svet, ki je poln besed o svobodi, demokraciji in človekovih pravicah, pripeljali tako daleč, da nekoga ubijejo zato, ker govori?  Po poti dvojnih meril smo šli predaleč. Pod pretvezo boja za človekove pravice smo jih enim pustili preveč, drugim pa jih neupravičeno jemljemo. Koliko pravic imajo v našem okolju migranti, Romi? Sodišča se s pravim kriminalom sploh ne ukvarjajo ali pa so storilci oproščeni, ker so bili dokazi pridobljeni na 'nezakonit' način. Pa čeprav dokazi jasno kažejo, da je bilo dejanje storjeno. Na drugi strani je pred kratkim dobila globo babica, ki je triletnemu otroku pustila lulati na travo, sicer bi v hlače. Menda je bilo nedostojno.  

S pomočjo sodišč, medijev, levičarskih aktivistov in tudi levih vlad so agresija, kriminal in sovraštvo do osnovnih človekovih vrednot in njihovih nosilcev postopoma dobili legitimnost in krila. Ob pogledu na obraze ljudi, ki so slavili Kirkovo smrt, se človek zgrozi; koliko sovraštva, privoščljivosti, naslade nad trpljenjem. Ti ljudje so imeli resnično demonski izraz.  

Pomislimo, kako glasni in nasilni so aktivisti, ko pravijo, da zagovarjajo človekove pravice. Kaj te organizacije, ki jih vsi dobro plačujemo, dejansko storijo za bolj spoštljivo in demokratično družbo?  

Ob pogledu na obraze ljudi, ki so slavili Kirkovo smrt, se človek zgrozi; koliko sovraštva, privoščljivosti, naslade nad trpljenjem. Ti ljudje so imeli resnično demonski izraz.

Tudi po nedeljskem dogodku na Graški Gori se niso oglasile. Tam je bila v nedeljo prireditev, na kateri je bilo ponovno slišati pozive k utišanju dr. Jožeta Možine. Mlad fant, menda nečak nekdanje ministrice Ljubice Jelušič, je – kot že za prvi maj v Radljah ob Dravi – doživeto, s sovraštvom, gnusom in agresijo recitiral pesem Svetlane Makarovič Utrip laži, zaradi katere dr. Možina toži Makarovičevo (obravnava je bila pred kratkim prestavljena na december).  

Stvar niti malo ni nedolžna. Ustavimo se samo ob nekaj poudarkih. Združenju borcev za vrednote NOB je Nataša Pirc Musar maja letos podelila zlati red za zasluge. Podpisnica vabila na nedeljski dogodek je bila ministrica za pravosodje Andreja Katič, ki je predsednica Združenja borcev za vrednote NOB Velenje, obenem ji (ker je ministrica) miruje funkcija podpredsednice združenja na državni ravni. Slavnostni govornik je bil Aleksander Jevšek, minister za kohezijo in regionalni razvoj RS. Pozdravni nagovor je imel župan Velenja Peter Dermol. Torej podpora žaljenju in sovraštvu novinarja dobesedno iz slovenske vlade. Pazite – gre za ministrstvo za pravosodje (sodba Makarovičevi še ni izrečena) in ministrstvo za regionalni razvoj. In kdo se je odzval? Do danes se ni oglasil še nihče iz vodstva RTV, kjer je dr. Možina zaposlen in je med najbolj gledanimi avtorji. Ustanova, ki je v kakšnih drugih okoliščinah tako zelo občutljiva za zaščito svojih zaposlenih, se ni postavila v bran neposrednim pozivom k nasilju nad Možino.  

Oglasili se niso niti iz vlade ali stranke Svoboda. (Mimogrede, slednji napovedujejo pravne ukrepe proti podjetniku Alešu Štrancarju zaradi njegove objave na omrežju X.) Tudi razni aktivistični vladni nevladniki so tiho.  

Po dogodku, ki je v Utahu v ZDA pretresel svet in ki so ga rodili pozivi k nasilju nad drugače mislečimi, se v Sloveniji nesramne žalitve in spodbude k nasilju dopuščajo, nekateri (tudi ministri) pa jim celo ploskajo. Kdo bo prevzel odgovornost, če nekdo resnično sledi pozivom iz verzov Makarovičeve? Če se – Bog ne daj – komu res zgodi, kot se je Kirku? Bo prevzela odgovornost ministrica Katič? Ali minister Jevšek? Morda predsednik vlade? Ali pa bodo tudi takrat ploskali? Dopuščanje pozivov k nasilju ni hec. Še posebej nevarno je, če temu ploskajo vladajoči. 

Po dogodku, ki je v Utahu v ZDA pretresel svet in ki so ga rodili pozivi k nasilju nad drugače mislečimi, se v Sloveniji nesramne žalitve in spodbude k nasilju dopuščajo, nekateri (tudi ministri) pa jim celo ploskajo. Kdo bo prevzel odgovornost, če nekdo resnično sledi pozivom iz verzov Makarovičeve? Če se – Bog ne daj – komu res zgodi, kot se je Kirku?

Dan pred dogodkom na Graški gori je bil Robert Golob s tretjo damo na Brezjah. Dogodek je razburil marsikaterega vernika, češ da gre zgolj za promocijo predsednika vlade pred volitvami. Menda je kar nekaj ljudi zapustilo cerkev. Lepo je, če Cerkev sprejema vse ljudi. Toda kam je zares vodilo to srečanje? Je bilo z novoporočenim parom morda dogovorjeno, da se bosta zavzela za zaščito življenja in podprla referendum proti samomoru s pomočjo? Se bosta zavzela proti uporabi konoplje za osebno rabo? Za zasebne vrtce? Ali bo predsednik vlade odslej imel enake vatle za leve in desne ter to zahteval tudi od podrejenih? Je v luči sobotnega srečanja na Brezjah Robert Golob poklical na zagovor ministrico Katičevo, ki je dopustila napad na dr. Možino na Graški Gori? Je predsednika vlade vsaj kateri od cerkvenih dostojanstvenikov poklical in ga spomnil na to? Če nič od tega, lahko damo prav tistim, ki so srečanje razumeli kot izkoriščanje Cerkve za njuno promocijo.  

Verniki bi si želeli, da Cerkev nastopa z jasno besedo, da je načelna pri zagovarjanju pravičnosti in da povzdigne glas, ko (levičarski) interesi teptajo človeško dostojanstvo in ogrožajo življenja. In da v svoji naivnosti ne postane sredstvo za promocijo hinavcev.  Če si vlada in Cerkev podata roki, si verniki želimo, da je to v dobro vseh državljanov, ne zgolj trenutne vlade ali posameznikov v njej. Le to je namreč pot do pravičnosti, do enakih meril za vse in do zmanjševanja sovraštva. Če tega ne bomo ukrotili na odločen in pravičen način, se nam slabo piše.