Politične zdrahe na plečih kmetov, ko njihove živali umirajo?

Naš pogled | 09.09.2025, 13:45 Robert Božič

Mineva leto dni, kar so na kmetijskem ministrstvu začeli s finaliziranjem predlogov številnih zakonov kmetijskega področja. Nekateri so nastali na novo, druge so novelirali, ko pa so začeli prihajati v javnost, je postalo jasno, da so mnoge zapisane rešitve za kmetijstvo bolj kot ne škodljive.

Sledili so t.i. »zapleti v komunikaciji«, kasneje so se vendarle začeli tudi pogovori s predstavniki kmečkih stanovskih organizacij, oziroma, kot na kmetijskem ministrstvu slikovito rečejo, da je »vseskozi tekel poglobljen dialog«.

Kazalo je že, da bo prišlo do kompromisov, nato pa je bila julija v Državnem zboru najprej sprejeta sporna novela Zakona o zaščiti živali, ki ni vsebovala kompromisov predlaganih s strani kmetov v času t.i. »poglobljenega dialoga.«

Pridelava hrane in reja živali »urejena v skladu z novimi družbenimi zahtevami«

Državni svet je zato izglasoval veto, v odgovor pa je vladajoča koalicija na bliskovito sklicani izredni seji Državnega zbora, tik pred parlamentarnimi počitnicami, Zakon o zaščiti živali ekspresno potrdila. Brez sprememb.

Skoraj istočasno so v društvu AniMa rejce drobnice napadli, da živali redijo izključno zaradi subvencij in trdili, da se, navajam, »subvencionirana reja drobnice za "kulturno krajino" sprevrže v dejavnost, ki prikriva dejstvo, da je krajino mogoče vzdrževati tudi z naravnimi procesi in divjadjo - brez nepotrebnega trpljenja živali in izkrivljanja sistema s fiktivno dejavnostjo.«

Tako smo bili sredi izjemnega vročinskega vala priča lekciji, kako vladajoči uveljavljajo zahtevo samooklicanih varuhov živali, da bo kmetijstvo, pridelava hrane in reja živali »urejena v skladu z novimi družbenimi zahtevami.«

Ironija izbruha bolezni modrikastega jezika

Ironija je, da se je ob tem nepojmljivem napadu na rejo drobnice, začela epidemija bolezni modrikastega jezika. In ta bo, kot kaže, to isto drobnico zdesetkala.

Epidemija je pokazala, da so se odgovorni žal odzvali prepozno in neustrezno. Potem ko rejci z izjemnimi napori poskušajo pomagati svojim bolnim živalim in niso slepi, kaj se dogaja na sosednjih kmetijah, je jasno, da jih jezi, ko uradniki zatrjujejo in mediji poročajo, da je bolezen doslej uradno potrjena na manj kot 80 kmetijah po Sloveniji.

Zakaj ne racionalen pristop?

Kako drugače bi bilo, če bi predstavniki ministrstva rekli: S testi smo bolezen potrdili v 70 primerih, in pojasnili, da je število kmetij z boleznijo precej precej večje, saj je na območjih, kjer je bolezen potrjena, nesmiselno testirati naprej.

Lahko bi v pomoč rejcem takoj vzpostavili klicni center in ne z njim čakali do 4. septembra, in lahko bi tudi vsako jutro na spletu objavili, koliko živali je prejšnji dan poginilo zaradi bolezni, saj je ta podatek v trenutku mogoče dobiti iz Centralnega registra drobnice.

Tak bi bil racionalen pristop, a prejšnji četrtek so se na kmetijskem ministrstvu odločili drugače in so novinarjem, poleg ponovnega zatrjevanja o samo dobrih 70 potrjenih primerih okuženih rej in 2500 poginulih živalih, predstavili t.i. šibke točke, ki so jih »detektirali v zadnjih dneh.«

Medtem ko so problem logistike odvoza prepustili civilni zaščiti, ki je v to vključila še vojsko in gasilce, pa so za neinformiranost rejcev okrivili Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije in ponesreči neaktivnost očitali celo Svetu za živinorejo, ki je posvetovalno telo ministrice.

KGZS je obtožbe argumentirano zanikala in opozorila na odsotnost strategije, zaradi zavajanja je protestirala tudi predsednica omenjenega organa. Drugi so tiho.

Res je, »ko živali umirajo, za nikogar ni enostavno.« Zavržno pa je, če se tudi tako žalostni trenutek za slovensko živinorejo zlorablja za politične igrice enih proti drugim, na plečih rejcev.

Kaj torej storiti?

V tem trenutku je to gotovo najbolj nehvaležno vprašanje. Edino, kar rejci zdaj lahko naredijo je, da uporabijo repelente, ki so se v minulih tednih izkazali kot učinkoviti pri odganjanju mrčesa, ki bolezen prenaša. Dolžnost države pa bi bila, da bi poskrbela, da so ta sredstva vedno na voljo v okviru blagovnih rezerv, tako kot so tam zaloge določenih zdravil.

KGZS vlado opozarja, da potrebujemo strategijo za spopadanje z boleznijo modrikastega jezika. Sam sem prepričan, da načrti za spopadanje s posebno nevarnimi boleznimi živali že dolgo obstajajo, ampak to, da so higijeniki skupaj z vojsko, gasilci in ob koordinaciji Civilne zaščite minule dni uspeli v akcijah dnevno na ožjih območjih nekaj občin zbrati in v uničenje odpeljati le dobrih 100 živali dnevno kaže, da s praktično izvedbo ukrepov, ki jih načrt predvideva, nekaj hudo šepa.

Torej nujno je načrt ukrepov takoj popraviti, da bodo izvedljivi in na izkušnjah minulih tednov zasnovati tudi rešitve, ki jih terja pojavljanje novih bolezni v naši bližini.

Pristojne službe bi morale poskrbeti za aktiven monitoring bolezni in vektorjev, ki jo prenašajo, da bodo odločevalci imeli vedno na voljo prave informacije. Potrebujemo cepiva in najmanj kar je država dolžna storiti v teh okoliščinah je, da bo v zimi, ki je pred nami, v celoti financirala preventivno cepljenje vseh živali, da se nam drugo leto situacija ne ponovi.

Veterinarske oblasti in veterinarji praktiki, ki poznajo stanje na terenu, pa bi nujno morali rejcem svetovati, kako živali, tako tiste, ki so preživele okužbo, pa tudi tiste, ki so se okužbi izognile, z ustrezno prehrano čim prej spraviti in potem tudi obdržati v čim boljši kondiciji.

Zdaj ni čas za strah. Zdaj ni čas za kulturni boj. Zdaj je čas za akcijo. Čas, da se resnično poskrbi za dobrobit živali, pomaga rejcem, ohrani živinorejo in pridelavo.