Naš gost: Dr. Janez Kozinc, novoimenovani murskosoboški škof

Naš gost | 13.09.2025, 22:37 Robert Božič

Zgodaj zvečer je v župnijski in stolni cerkvi sv. Nikolaja v Murski Soboti med molitvijo slovesnih večernic in vpričo nuncija, drugih škofov ter ob navzočnosti duhovnikov in vernikov soboške škofije novoimenovani murskosoboški škof dr. Janez Kozinc slovesno izpovedal vero, kakor to določa Zakonik cerkvenega prava.

To je bilo še zadnje dejanje pred jutrišnjim škofovskim posvečenjem in slovesno umestitvijo tretjega murskosoboškega škofa dr. Janeza Kozinca, ki smo ga popoldne gostili v oddaji Naš gost. V enournem pogovoru nam je odstrl pogled na svojo dosedanjo življenjsko pot in spregovoril tudi o načrtih za prve korake v novi službi. V nadaljevanju izpostavljam nekaj utrinkov in vabim k poslušanju celotnega pogovora.

Ponavadi nuncij ne kliče v Ljubljano na kavico...

Med drugim nam je povedal, da je bil po klicu nuncija, naj se naslednji dan oglasi pri njemu v Ljubljani, vznemirjen, saj »ponavadi nuncij ne kliče v Ljubljano na kavico.« In ko mu je naslednji dan povedal novico, »ob kateri verjetno duhovnik, ki bi želel delati kot duhovnik, ostane malo brez besed in ’majčken’ zmrzne, no vsaj jaz sem,« se z nasmeškom na obrazu spominja srečanja bodoči škof Janez.

Vedno skušam biti z božjo besedo...

Na vprašanje, če mu je nuncij dal kaj časa za razmislek pa izstreli: »Ta čas je v urah, ne v dnevih.« In o tem, kaj ga je takrat prešinilo dodaja: »Vedno skušam biti z Božjo besedo, še posebej ko gre malo bolj za nohte ali pa je kakšna stvar, za katero ne vem, kaj bo, kaj se bo zgodilo. Se spomnim, da mi je tisto jutro, ko nisem imel dovolj časa, da sem božjo besedo poslušal v avtu in jo premišljeval. In dnevna Božja beseda je bilo ravno to, kar sem si potem kar izbral za škofovsko geslo, ki me bo spremljalo: »Kjer pa je Gospodov duh, tam je svoboda.« Ampak sem se takoj ustrašil, veš kaj, ampak zdaj pa te svobode pa ne bi.«

Veselje do odkrivanja zakonitosti Stvarstva

Po srednji šoli je Janez Kozinc razmišljal o različnih možnostih študija naravoslovnih ved. Ker pa mu je bila že od osnovne šole všeč kemija, se je odločil za ta študij. 

»Študij je bil zelo lep, pa tudi delo, tam, ker sem bil pravzaprav zaposlen skoraj sedem let, je bilo zelo ustvarjalno. Imel sem odlične sodelavce, tako da imam na tiste čase čudovite spomine. Šlo je za eno izkušnjo, ki je očitno mene mogla oblikovati, da je imel Bog eno tako pot zame ali pa bi rekel, mi jo je malo dopustil, pa mi dal še nekaj časa, da sem dobil še nekaj izkušenj...«

Ata pa mama sta se imela zelo rada in sta si bila zvesta...

Novi murskosoboški škof Janez Kozinc je nato spregovoril, kako sta ga zaznamovali družina in domača župnija. S starši in sestro so živeli v majhnem stanovanju: »Mislim, da sem bil privilegiran s tega vidika, da sem imel zelo lepo otroštvo. Ata pa mama sta se imela zelo rada, sta si bila zvesta, kar danes vidimo, je to malo težje. Predala sta mi vero, eno tako, bi rekel, zelo gorečo vero, gotovo ne površinsko. Tako da sem se že doma srečal z Božjo besedo, ki me tudi zdaj zelo spremlja na poti duhovništva.«

Ali ni škoda toliko let študija in doktorata?

»Pa ja, po svoje je škoda, ampak kakšne izkušnje so pač drage. Ne vem, to, da sem delal, kar sem delal, da sem tam srečal ljudi, s katerimi sem delil skoraj sedem let življenja, videl, kaj pomeni služit si kruh, ima pač eno ceno, očitno ceno tistega študija.«

»Zadnja leta tega mojega raziskovanja, doktorat je bil že pod streho, delo je bilo lepo, malo sem hotel zamenjati službo, sem vendar čutil tako, da živim na 97 odstotkov življenja ... ampak tisti 3 odstotki so bili pa ključni …  rekel sem si, »jaz moram najti še te 3 odstotke, da bo moja duša res mirna.«

Vabljeni, da prisluhnete celotni oddaji Naš gost!