Poznamo škodljive vplive pretirane rabe vsebin na spletu in predolgega časovnega obdobja, ki ga mladi preživijo pred zasloni? | (foto: PixaBay)
Kremelj in Washington ustvarjata resnico za ljudi, ki so se prilepili na zaslon!
Komentar tedna Peter Lah
Sodelavec in oče dveh najstnikov je omenil, da so v njegovi vasi obnavljali telekomunikacijsko infrastrukturo in so bili nekaj dni povsem brez interneta. Postali so nervozni, niso vedeli, kam bi se dali in s čim bi se zaposlili. Pa še eno stvar je opazil: začeli so se zbirati v dnevni sobi. Bili so skupaj. Kakšno odkritje: Lahko smo skupaj in se pogovarjamo brez zaslona v roki!
Ključni vpliv sodobnega medija je v tem, da nas razprši in osami. Družbena omrežja obljubljajo povezanost, vendar smo vedno bolj sami. Nenehno nas dražijo, nas zaposlijo s tem ali onim, da se le ne bi ustavili, odložili telefona in začeli živeti celostno, ne le v glavi.
Prepričan sem, da otroci Zuckenberga, Gatesa, Besosa, Muska in podobnih nimajo pametnih telefonov ali računov na družbenih omrežjih. Omenjeni se predobro zavedajo, kako drage so njihove zastonjske ponudbe, s katerimi nas priklenejo na zaslon.
Statistike pravijo, da mladina skoraj pet ur na dan nameni zaslonu: mobilnemu telefonu, računalniku, televizorju. V ta čas ni vštet študij ali delo. Ameriški Center for disease control, ki je do letos veljal za zaupanja vredno ustanovo, je ugotovil, da verjetnost anksioznosti in depresije pri mladostnikih strmo narašča z uporabo družbenih omrežij. Angleški parlament je prišel do enake ugotovitve. Poroča tudi, da je vsak četrti mladostnik odvisen od mobilnega telefona ali računalnika. A usoda posameznika je samo en vidik problema.
Pomembna je tudi njegova družbena razsežnost. Že raziskave pred petdesetimi in več leti so pokazale, da obstaja povezava med tem, kar človek vidi, in tem, kar verjame. Ter seveda med tem, kar človek verjame, in tem, kako ravna.
Na tem mehanizmu vidim-verjamem-storim temeljita oglaševanje in propaganda, za katero bomo v Evropski Uniji letos namenili 171 milijard evrov. Že takrat so raziskave pokazale, da so ljudje, ki so več gledali negativne novice, verjeli, da živijo v nevarnem svetu - ne glede na dejstvo, da niso v svoji okolici nikoli bili priče nasilju. Zaslon, ne osebna izkušnja, jim je povedal, v kakšnem svetu živijo.
Kar nas pripelje v leto 2025. Več, ko smo na zaslonih, manj imamo neposredne izkušnje z okoljem, v katerem živimo. Ko smo na zaslonih, izolirani od neposrednega stika z okolico, s sosedi, se zgodi naslednje.
Računalnik za zaslonom priliva olje na ogenj mojih strasti in prepričanj. Zasuje me z vsebinami, ki me vzburijo in razdražijo, in me obda z ljudmi, ki mi dajejo prav in mi ploskajo. Ne da bi opazil, se znajdem v gostilniški družbi, kjer drug drugemu dajemo korajžo in se spodbujamo.
Pozabim na resničnost zunaj gostilniških zidov, na ljudi, ki razmišljajo drugače kot jaz. Bolj, ko sem zaprt v umetni svet zaslona, bolj sem prepričan v svoj prav. Ne zmorem se več pogovarjati s tistimi, ki drugače razmišljajo, morda jih imam celo za nevedneže in škodljivce.
Kako morejo biti tako neumni, da ne vidijo tega, kar je vsem (to je meni in mojim virtualnim prijateljem) jasno kot beli dan!? Postanem nestrpen in siten. Računalniki imajo moč, da uničujoči ogenj naših strasti in slabosti razpihajo v svetovni požar.
Že raziskave pred petdesetimi in več leti so pokazale, da obstaja povezava med tem, kar človek vidi, in tem, kar verjame. Ter seveda med tem, kar človek verjame, in tem, kako ravna.
Omenjeni možakarji na drugi strani zaslona si ob tem manejo roke: pohlep, napuh, jeza, nestrpnost, spolnost so dobri za posel.
Dobrih deset let je trajalo, da se je v demokratični državi pojavil politik, ki je omenjene značilnosti sodobnega interneta genialno uporabil za svoj vzpon in bogatenje. Zna dražiti ljudi, to je dokazal s televizijsko serijo, v kateri se je predstavil množicam. Zna ščuvati in deliti ljudi, to se je naučil iz desetletne prakse političnega oglaševanja, katerega cilj je uničiti nasprotnika.
Ljudje pač ne gledamo dolgočasnih oddaj, kjer se politiki ali strokovnjaki pogovarjajo o problemih in rešitvah; veliko bolj zanimivo je gledati oddajo, v kateri se boksajo in polivajo z gnojnico. Je pa omenjeni politik v naše politično življenje vnesel eno novost: Ni vezan na resnico. Ne reče tistega, kar je res; pač pa je res tisto, kar on reče. On je resnica.
Sovjeti so imeli časopis z naslovom Resnica. Američani imajo družbeno omrežje z imenom Resnica. Kremelj in Washington ustvarjata resnico za ljudi, ki so se prilepili na zaslon.
