Rok Jeras: »Naši hlevi so postali bolnišnica!«

Kmetijstvo | 01.09.2025, 08:43 Robert Božič

Bolezen modrikastega jezika se izjemno hitro širi, predvsem rejci ovc se soočajo z velikimi izgubami. Novih uradnih podatkov na strani Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ni, iz objav na socialnih omrežjih pa je mogoče razbrati, da se pogin v čredah giblje pri številki okrog 50 odstotkov, nekateri rejci poročajo še o precej višjih številkah, vse do 80 odstotkov, nekateri pa tudi o manjših številkah. Poginulih živali je toliko, da po več dni čakajo na odvoz kadavrov.

Rejci poskušajo vse mogoče, da bi živalim pomagali. Po aplikaciji repelentov jim ostane le lajšanje simptomov bolezni, ki živalim, kot poročajo, poleg problemov z zauživanjem hrane in visoko telesno temperaturo, povzroča tudi težave z dihanjem. Zato v nadlajevanju objavljamo nekaj napotkov, ki jih je pripravil veterinar in ovčjerejec Rok Jeras dr. vet. med.

Mir in dostop do sveže vode

Ob izbruhu bolezni modrikastega jezika v naših rejah je pomembno, da živalim zagotovimo mir, zadosti paše ter stalen dostop do vode na več mestih. Obolelim živalim je potrebno zagotoviti tudi mesta, kjer se na pašniku umaknejo v hlad. Glede na trenutno stanje na terenu striženje ovac ni priporočljivo, zato tega prestavite na poznejše jesensko obdobje ali na zimo.

Živali naj bodo pod nadzorom, bolne je treba uhleviti

Živali namestite na manjše pašnike, kjer imate nadzor nad tropom. Tega izvajajte pogosteje, da lahko najdete živali, ki odtavajo od tropa, in bolne živali lahko ujamete. Ko živali ne sledijo več tropu ali so huje prizadete, jih je potrebno uhleviti. Bolnih živali ne preganjajte na daljše razdalje, temveč jih v hlev peljite z ustreznim prevoznim sredstvom.

Vzemite si dovolj časa in živali opazujte tudi v času paše, saj le takrat vidimo, katere živali ne jedo ter ne sledijo čredi. Pomembno je, da je voda lahko dostopna, da so napajalniki dovolj nizko nameščeni in da napajalna vedra ter napajalniki stalno čistimo (večkrat dnevno), saj živali pogosto pomakajo gobec v vodo, zaradi česar voda postane kalna in neprivlačna za pitje.

Živali naj imajo v času obolenja, ki traja pri drobnici različno dolgo, na voljo dnevno polagano seno ali otavo. Tudi manjše količine priboljškov, ki niso v prašnati obliki, je zaželeno dnevno polagati živalim.

Kdaj aplicirati energijske preparate?

Če živali več dni ne jedo, jim lahko pomagamo z oralno aplikacijo tekočih energijskih preparatov za preprečevanje ketoze. Te z dozirnikom enkrat do dvakrat dnevno apliciramo živalim v usta. Potrebna je previdnost, da preparate, ki so dražeči, ustrezno redčimo z vodo, in da se pri tem živalim tekočina ne zaleti. Pred aplikacijo pa se prepričajte tudi, da je izbrani preparat ustrezen za drobnico.
Če živali ne prežvekujejo ter dlje časa ne jedo, jim je priporočljivo dati tudi sredstva za uravnavanje prebave, ki se dobijo v obliki praškov, ki se zmešajo z vodo. Ustrezen je tudi kvas.

V primeru hujših potekov nujna veterinarska oskrba

V primeru hujših potekov ter komplikacij s pljučnicami pri več živalih naenkrat v reji je potrebna veterinarska oskrba, ki pa se mora izvajati več dni zapored, saj le enkratna aplikacija antibiotika, vitaminov ter analgetikov živali ne bo pozdravila, oziroma redko zadošča pri tako dolgem poteku bolezni.

Ker gre za virusno okužbo, je odpornost same živali bistvena za preživetje, veterinarji pa lahko samo lajšamo bolezenske simptome in rešujemo zaplete, ki se pojavijo ob izbruhu bolezni.

Ne zdravite živali še z antiparazitiki in repelenti

Pomembno je, da ko živali zbolijo, teh ne zdravimo istočasno še z antiparazitiki in repelenti, saj ti v fazi obolenja telo bolne živali še dodatno obremenijo. To je potrebno opraviti pred izbruhom bolezni ali kasneje, ko živali popolnoma okrevajo. Bolnih živali ne smemo cepiti.

V primerih večje smrtnosti je potrebno, da rejec poskuša ugotoviti in odpraviti tudi posledice neustrezne tehnologije, zaščite pred zajedavci, drugih bolezni v reji ter izboljšati pašni režim svoje reje.

Rešitev je v cepljenju

Skupaj bomo lahko omenjeno bolezen v prihodnje kontrolirali z zaščitnim cepljenjem. Ne smemo pozabiti, da je veterinarska stroka z načrtnim brezplačnim cepljenjem v zadnjih letih opravila veliko delo, da te bolezni nismo dobili že nekaj let prej. V trenutni situaciji bosta bolezen in narava terjali svoj davek, za katerega upajmo, da bo čim manjši, rejci pa z intenzivno oskrbo ter pravilnim pristopom do zdravja tropa izgube lahko zmanjšamo.