Kakšne ustavne sodnike potrebuje Slovenija?

Politika | 25.08.2025, 09:04 Uredništvo Radia Ognjišče Alen Salihović

Slovenijo v prihodnje čaka pomembna kadrovska odločitev – menjava več ustavnih sodnikov. Predsednica republike Nataša Pirc Musar bo morala v državnem zboru predlagati nove kandidate, pri čemer pa se že zdaj odpirajo vprašanja, na kakšni osnovi jih izbirati in kaj so temeljna merila za imenovanje na najvišje sodniško mesto v državi. V oddaji Spoznanje več, predsodek manj na Radiu Ognjišče je na to temo spregovoril ustavni sodnik prof. dr. dr. Klemen Jaklič. Kot je dejal, je ključno vprašanje, ali ima Slovenija sploh dovoljšen bazen kakovostnega kadra ustavnopravnih strokovnjakov, iz katerega bi bilo mogoče črpati.

Premalo vrhunskih ustavnih pravnikov

Jaklič je že večkrat opozoril, da Slovenija skozi leta svojega dosedanjega razvoja ni načrtno gradila baze ustavnih pravnikov. »Slovenija je majhna in mlada država, a v 30 letih svojega razvoja ni vzgojila dovolj velikega bazena vrhunskih ustavnih pravnikov. Če skozi leta nismo sistematično delali na tem in izobrazili dovolj resničnih ustavnopravnih strokovnjakov, ki ustavno pravo vzamejo kot svoje karierno poslanstvo, k čemur sodita tako ustavnopravno znanje kot pokončnost, potem tudi noben izboljšan postopek izbire sodnikov ne bo veliko pomagal,« je dejal.

Po njegovem svobodna demokratična družba najprej potrebuje pravne fakultete, ki se tega zavedajo in skozi generacije sistematično gradijo bazo ustavnopravnih strokovnjakov, ki nato preko imenovanj na odločilna mesta v pravosodju prispevajo k vzpostavljanju svobodne demokratične družbe. »Če bi vsaka slovenska pravna fakulteta, ki se tega svojega poslanstva zaveda (pa se ga po mojih opažanjih niti tiste fakultete ne zavedajo, ki bi se ga po naravi stvari morale) v 30 letih sistematično vzgojila zgolj enega samega ustavnega pravnika na leto, bi danes v državi imeli bazen na desetine pokončnih ustavnopravnih strokovnjakov, ki bi lahko kredibilno zasedli ne le mesta na Ustavnem sodišču, ampak po celotni strukturi pravosodja. A žal jih nimamo. Na prste ene roke jih lahko preštejemo, če sploh,« je ocenil in dodal: “na ta način ni mogoče vzpostaviti pravne države in bojim se, da je ta zaradi omenjenega nepravilnega pristopa izgubljena tudi že za življenje prve poosamosvojitvene generacije”.

Pokončnost kot nujen pogoj

Ob strokovnem ustavnopravnem znanju je po Jakličevem prepričanju najpomembnejša pokončnost – osebna in strokovna integriteta. Pri tem se je spomnil na besedilo takratnega javnega priporočila svojih dolgoletnih mentorjev in kolegov na Harvardu in Oxfordu predsedniku republike in slovenski javnosti. Omenjeni so bili levo usmerjenega prepričanja, a so ga v času kandidature kljub temu sami od sebe podprli ravno z oceno, da gre ne le za »vrhunskega ustavnopravnega strokovnjaka, ampak predvsem tudi za pokončno osebnost, zvesto pravu«.

»To je bistvo. Če si ustavni pravnik, moraš svojo doktrino graditi fanatično konsistentno, zvesto pravu in na jasnem vrednostnem temelju – ta temelj pa je svobodna demokratična družba. Brez tega sodnik hitro zapade v oportunizem, kjer v enakih primerih odloča različno, odvisno od trenutnih rezultatskih interesov, s tem pa tudi zapusti vrednosti temelj oziroma cilj vzpostavljanja svobodne demokratične družbe. To onemogoča pravno državo,« je dejal.

Jaklič je dodal, da so kritike in politični pritiski na ustavne sodnike vedno prisotni, vendar se je nujno zavedati, da je zaupanje v institucijo odvisno od tega, ali sodniki ostajajo zvesti doktrini in vrednotam, ki so nad političnimi interesi.

Vprašanje postopka izbire – navadna ali dvotretjinska večina?

Del oddaje se je dotaknil tudi načina izvolitve sodnikov. Trenutno so ti izvoljeni z navadno večino, kar po mnenju številnih odpira vrata političnim kalkulacijam. Poslušalci oddaje so predlagali, da bi jih bilo bolje voliti z dvotretjinsko večino.

Jaklič se s tem strinja: »Sam sem bil izvoljen v času leve večine v parlamentu brez kakršnihkoli kupčij, kot se je kasneje kdaj lažno in neprivoščljivo skušalo navreči – sam sem se na svojo iniciativo predstavil poslancem iz različno usmerjenih političnih strank in po iskrenih pogovorih dobil njihovo zagotovilo podpore ne glede na to, da jim nisem nujno bil po godu v kakšnem političnem smislu. Ti poslanci, tako kot jaz, še danes dobro vedo za to svojo zavestno pokončno držo, ki je šla preko ozkih okopov politike in proti cilju Slovenije kot svobodne in demokratične družbe. V resnici so vzor za svojo izkazano stopnjo pravno politične kulture. Čeprav seveda sistemsko gledano drži, da pogosto pride do tega, da vsakokratna politična večina izvoli sebi bližje kandidate. Dvotretjinska večina bi pomenila večje ravnotežje, več iskanja skupnih imenovalcev in posledično večjo stabilnost.«

Odgovornost politike in civilne družbe

Ob tem Jaklič opozarja, da odgovornost za pomanjkanje kakovostnih kandidatov ni zgolj na politiki. »Res je, da politika vpliva na imenovanja, toda za razvoj ustavnega prava sta poleg politike odgovorna tudi civilna družba in akademsko okolje. Če se ta del družbe, npr. zasebne pravne fakultete in njihovi ustanovitelji, ne zavedajo pomena ustavnega prava za delovanje države, in svoje odgovornosti v zvezi s tem, potem bomo še dolgo capljali za razvitimi demokracijami in o pravni državi le sanjali,« je opozoril.