Leta 2026 izredna vzdrževalna dela na Michelangelovi Poslednji sodbi

Svet | 19.08.2025, 08:11 Vatican News Marta Jerebič

Od januarja do marca prihodnje leto bodo v Sikstinski kapeli potekala izredna vzdrževalna dela na Michelangelovi freski Poslednja sodba. Kljub temu, da na njej vsako leto opravijo manjša popravila s pomočjo preprostega dvigala, pa bo tokratni poseg obsežnejši. Potreben je zaradi vpliva, ki ga ima veliko število obiskovalcev na ohranjanje stenskih poslikav. V času, ko bodo potekala dela, bo postavljen oder z dvigalom, na katerem bo lahko hkrati delalo od 10 do 12 ljudi. Na ta način bodo skrajšali čas vzdrževalnih del, poleg tega pa obiskovalcev ne bodo ovirali pri ogledu Sikstinske kapele. Poseg naj bi končali pred začetkom velikega tedna.

O tem projektu in nekaterih drugih posegih ter prvih izzivih ob nastopu svoje nove službe je v intervjuju za Vatican News spregovoril Paolo Violini, ki je v začetku avgusta prevzel vodenje laboratorija za restavriranje slik in lesnih materialov v Vatikanskih muzejih.

Restavriranje Rafaelovih stanc

Sicer je Violini na področju raziskovanja in konserviranja mojstrovin papeških zbirk dejaven od leta 1988, vodil je tudi restavratorska dela v Rafaelovih stancah: leta 2000 v Sobi podpisov (Stanza della Segnatura), leta 2012 pa v Heliodorovi sobi (Stanza di Eliodoro). Po tem, ko so bila decembra lani po skoraj desetih letih končana restavratorska dela v Konstantinovi sobi (Sala di Costantino), si novi vodja laboratorija Vatikanskih muzejev želi, da bi restavrirali še Sobo Požara v Borgu. Dela v njej so se sicer začela, vendar niso bila dokončana. Po besedah Violinija, ki je v Rafaelovih stancah delal kar 17 let, bi z restavriranjem te sobe lahko raziskali »pomemben trenutek prehoda med Rafaelom in njegovo delavnico«. Hkrati pa bi lahko bolje razumeli tudi freske v Konstantinovi sobi, ki sta jih izdelala Rafaelova učenca Giulio Romano in Giovanni Francesco Penni.

Rafaelova loža

Začel se bo tudi petletni projekt restavriranja Rafaelove lože: gre za štirinajst lokov prefinjenih štukatur in fresk, ki jih je izdelal Giovanni Nani (Giovanni da Udine) skupaj z drugimi sodelavci. Violini jih je opredelil kot »svetovno dediščino«, saj so pomenili začetek dekorativnega sloga »groteska«, ki so ga uporabljali v rimski antiki in je bil zelo razširjen v 16. stoletju.

Gorečnost in izročilo

26 vatikanskih restavratorjev iz laboratorija za slike v prihodnjih mesecih čakajo zahtevni projekti, pri nekaterih izmed njih jim bodo pomagali tudi zunanji sodelavci. Moč ekipe izhaja iz gorečnosti, s katero restavratorji opravljajo svoj poklic, pa tudi iz bogastva znanja, ki se je utrjevalo iz generacije v generacijo. »Kontinuiteta« je namreč beseda, ki verjetno najbolje razodeva skrivnost profesionalnosti delavcev, ki so jim zaupane papeške zbirke.

Neprekinjeno znanje

Violini je ob tem poudaril, da je zgodovina laboratorija za restavriranje slik in lesnih materialov pomembna. Ustanovljen je bil leta 1923, vendar začetki konserviranja v Vatikanu segajo še dlje. V 19. stoletju so bila namreč dela pod pristojnostjo umetnikov Akademije sv. Luke. Gre torej za kontinuiteto, ki se ni nikoli prekinila: od Biagia Biagettija, ki je pred sto leti ustanovil laboratorij za restavriranje slik in lesnih materialov, do Francesce Persegati, ki se je v njem leta 1990 zaposlila kot prva ženska in ga preteklih osem let tudi vodila.

Posebnost restavratorstva v Vatikanu

V nadaljevanju pogovora je Violini poudaril, da so bili nekateri principi prisotni že v kulturni razpravi v 19. stoletju in so se skozi čas nadaljevali z različnimi spremembami ter tehnološkimi in znanstvenimi posodobitvami restavratorskega poklica. Hkrati je spomnil, da ima restavratorstvo v Vatikanu tudi eno posebnost: »Bolj kot v drugih ustanovah je namreč tukaj posebna pozornost namenjena nematerialni vrednosti umetniškega dela.« To pomeni, da pogled sega dlje od slikarske površine. Papeževi restavratorji namreč ne ohranjajo slik samo z materialnega vidika, ampak so prav tako varuhi krščanskega sporočila in vere, ki jo vsebuje vsako sakralno delo. Lahko bi rekli, da gre za celostni pristop, v katerem odnos med restavratorjem in sliko spominja na odnos med zdravnikom in pacientom.

Sedem kilometrov razstavnih površin

Laboratorij znotraj Vatikanskih muzejev omogoča privilegiran konservatorski pristop, ki prihodnjim generacijam zagotavlja ohranitev izjemno obsežne dediščine: sedem kilometrov razstavnih površin, kot so tiste v rimskih bazilikah ali na zunanjih lokacijah, ki so v pristojnosti Vatikana.