O žalovanju

Komentar tedna | 04.07.2025, 14:00 ddr. h.c. Marko Pavliha

Marčevski komentar sem posvetil upanju s srčno željo, da bi papež Frančišek okreval. To se žal ni zgodilo in je v tuzemstvu preminil, da bi se preselil v onstranstvo, nasledil pa ga je Leon XIV., ki mu takisto želimo vse najboljše.

Danes bi rad povedal nekaj misli o žalovanju, pri čemer mi bosta v pomoč dva odlomka iz mojega romana Potop, ki je pred nekaj meseci izšel pri založbi Chiara.

Pri prvem me je navdahnila švicarsko-ameriška psihiatrinja Elizabeth Kübler-Ross, ki je v meni zanetila naslednje besedne iskre:

"Strokovnjaki zatrjujejo, da obstaja pet stopenj žalovanja: zanikanje, jeza, pogajanje ali barantanje, depresija in sprejetje. Ko izgubimo ljubo osebo, si najprej nočemo priznati, da je ni več, še zlasti, če je ne moremo videti v preminulem stanju, da bi se od nje zares poslovili, ker je pogrešana; največkrat v pomorskih, letalskih, planinskih in naravnih nesrečah.

Potem nas popade bes, ker nas je pokojni zapustil, ne da bi pomislil na naše trpljenje: kako se prav meni zgodijo takšne tragedije, ni pravice na tem svetu!

Pogajanje pogosto izhaja iz občutka krivde, ko si nemočno razbijamo glavo in se trpinčimo s samoizpraševanjem, kaj bi bilo, če bi ravnali drugače, da bi pokojnika uspeli odvrniti od nevarnega početja ali bi bolj poskrbeli za njegovo zdravje in podobno. Morda celo barantamo z bolečino in hočemo z njo opraviti na hitro, čeprav žalovanje terja svoj čas; lahko nam vzame nekaj tednov, ki pa se mimogrede prelevijo v mesece, lahko pa neopazno minejo leta in šele dojamemo, da nas še vedno drži uklenjene.

Nato pademo v depresijo, ko v ničemer in nikomer več ne najdemo smisla in bi se najraje tudi sami pridružili umrlemu. Pogrezamo se v živi, toneči pesek, ki nas golta in grabi v svoje črno žrelo.

Končno se, kolikor je le mogoče, vsaj nekako sprijaznimo z izgubo in vsak po svoje dojemamo in dojamemo smrt. To neizbežno na vekov veke pripravljeno žetev, ki v poslednjem dejanju življenjske predstave vsakogar izmeri z istim vatlom, ženske in moške, starejše in mlajše, bogate in revne, dobre in slabe."
Drugi romaneskni odlomek izraža čustva osrednjega junaka zgodbe Roberta, ki bi bil lahko kdorkoli od nas, saj smo vsi ranljivi, zmotljivi in bolj ali manj sočutni:

"Žalibog je žalost prepogosto čustvo, a vendarle ni povsem obžalovanja vredno, ker iz človeka izvablja najintimnejša in odrešujoča spoznanja, še zlasti, če iskreno žaluje. V preteklosti se je Robert čestokrat spraševal, kaj je sploh smisel pogreba, tako za ateiste kot za vernike, ne glede na religijo. Eni ne verjamejo v posmrtno življenje in jim torej truplo v krsti ali pepel v žari pomeni zgolj materialni ostanek umrlega, drugi čislajo dušo, ki po smrti zapusti telo in se zlije z večnostjo, Bogom, enostjo ali kozmično inteligenco, kar zopet degradira telo v embalažo. V obeh primerih se torej ne pokoplje nekoga, marveč nekaj, kar je zgolj simbol, spominek ali relikvija.

Kje si, dobri stari Johann Wolfgang Goethe, kje, da bi mi še kaj povedal poleg teh misli, ki jih je tako tenkočutno prevedel naš Jože Udovič:

Ni bitja, ki bi v nič razpalo!
Kar večno je, je v vseh ostalo,
naj osrečuje te njih bit!
In bit je večna: v njej so sile
zaklade žive ohranile,
ki zdaj vesolja so nakit.

Zakaj sploh razglabljam o pogrebih, ko verjamem, da je bit večna?! V redu, čas je za samorefleksijo in priznanje. Če sem povsem iskren, me še danes peče vest, ker nisem pospremil k zadnjemu počitku nekaj svojih prijateljev ali dobrih znancev, bodisi zaradi nujnega potovanja v tujino, bodisi zaradi usahle volje za udeležbo na pogrebu. Z nekaterimi sem izgubil stik že pred desetletji in se mi ni zdelo smiselno pogrevati preteklosti, od drugih sem se oddaljil v sedanjosti, verjetno tudi zaradi moje naraščajoče introvertiranosti, poleg tega pa se oklepam svojega urnika tako kot koala evkaliptusa in sem ga pripravljen izpustiti le takrat, ko si to zaželijo ali mi ukažejo najdražji, predvsem Iris.

Kakorkoli obrnem, mi je zdaj jasno, je bil še naprej samokritičen naš vodja potapljačev, da je pogreb silno čustven dogodek, ki je pomemben zlasti za svojce pokojnika, za ostale pa spada v domeno pietete, bontona, običajev, šeg in navad. Najožji sorodniki pričakujejo mojo prisotnost in ne preminuli, zato jih moram razumeti, če mi zamerijo nenavzočnost, četudi sem se od ljubih oseb poslovil na svoj način in so še vedno z menoj v molitvi, sanjah in spominih.

Na medmrežju je naletel na članek, kako ob novici o smrti znanca ali bližnje osebe pomislimo tudi na to, da se bomo morali udeležiti pogrebne slovesnosti, kar nam ne zbuja veselja, kvečjemu dilemo, ali moramo res iti na pogreb. Pisec meni, da je prav, da gremo, ker je udeležba lepa gesta, ki lahko dobro vpliva tako na žalujoče kot na nas same, ko se pridružimo žalujočim in tolažnikom. Nihče ne poskakuje od sreče, ko izve, da bo treba prisostvovati pogrebni slovesnosti, vendar je pogreb eden izmed kulturnih obredov, s katerim se prej ali slej sreča čisto vsak.

Izjeme naj bi bili primeri, ko smo s pokojnikovimi bližnjimi že v stiku, smo jih osebno obiskali ali se z njimi pogovorili po telefonu. V kolikor se pogreba nikakor ne moremo udeležiti, je poleg obiska ali pogovora primerno tudi sožalno pismo ali šopek žalnega cvetja. Pomembno je, da svojci pokojnika vedo, da jih imamo v mislih.

Zopet je nezavedno trznil z glavo in si pomel pekoče oči.

Že prav, se strinjam z zapisanim, toda navzlic pietetnemu bontonu si ne bom več gnal k srcu, kaj si o meni mislijo tisti, ki mi niso bili blizu srca že v času pokojnikovega življenja. Osebe, ki nas je delno povezovala, ni več tu, zatorej pojdimo vsak svojo pot, dokler se zopet ne združimo v energijski neskončnosti. Ne morem biti vse, ker potem ne bom nič, sicer sem pa itak delček vsega."