Poletne počitnice: Ko je leto za letom vse drugače in hkrati vse enako.

Naš pogled | 24.06.2025, 14:02 Manca Hribar

Pa je prišel tisti, tako težko pričakovani zadnji dan šolskega leta. Tisti najslajši prvi počitniški teden, ko se otroci kar kopajo v svobodi poznejših juter in kasnejših večerov. Ko je za nasmeh na starševskem obrazu dovolj zavedanje, da popoldne ni treba nobenega otroka nikamor voziti in ko se v družinsko dinamiko namesto reda in obveznosti, naselita sproščenost in umirjenost.

Osebno so mi poletne počitnice vedno predstavljale prelomnico. Veliko večjo kot je recimo tista, bolj opevana, ko se poslavlja staro leto in nas pozdravlja novo. Spomnim se, da sem že kot otrok zadnjič zaplavala v sukošanskem morju in se spraševala, kakšna bom naslednje leto, ko bom na istem mestu delala prve poletne zamahe? V spomin sem si skušala vtisniti vsak občutek, kot da bi ga lahko čez leto na ukaz priklicala nazaj v življenje, ko mi bo težko.

In to pravzaprav počnem še danes. Sukošan, majhen kraj blizu Zadra v Dalmaciji, je rojstni kraj mojega dedka. In zame najljubši in najlepši kotiček tega sveta. Kraj, kjer se srce počuti doma. Sredi vasi stoji pomol, »riva« po domače. Na koncu njega so skale, postavljene v ogromen valobran. Kadar smo na počitnicah, tam sedim vsak večer, brez izjeme, in gledam sonce, ki počasi izginja v morje. Zdi se kot včeraj, ko sem tam sedela s starši in sestro. Potem sem tam sedela sama, pa s prijateljicami. Nato sva v zahajajoče sonce zrla v dvoje. In zdaj nas valovanju morja prisluškuje pet. Čeprav se iz leta v leto vse spreminja in na skale sedem vsako leto malo drugačna, vse ostaja enako. Hecen občutek. 

Globoko vdihnem in si skušam v telo zapisati vsak trenutek. Vonj soli na valobranu. Jutranji mir. Večerno butanje morja ob skale. Let galebov. Glasen klepet ribičev, ki se vračajo domov. Otroke, ki bosih nog na ulici igrajo nogomet. Babice, ki oblečene v črno ohranjajo spomin na svoje dolgo pokojne može. Mimobežna srečanja, ki se sprevržejo v dolge pogovore. Slano kožo. Bose noge. Topel veter, ki prepiha do žvota. Čas, za katerega se zdi, da ga tu nikoli ne zmanjka. Ali pa ga je vedno dovolj. 

Ja, globoko vdihnem in si skušam v telo zapisati vse to. Da bom, ko me kolesje realnosti vsakdana potegne vase, lahko v misli priklicala te prizore in z njimi vsaj kanček tistega miru, ki me ob njih preplavi. 

In to je bistvo počitnic, za katerega smo v resnici lahko najbolj hvaležni. Poletne počitnice niso tekma, kdo bo svojim otrokom pripravil več doživetij. Ni prepiranje o tem ali imamo rajši morski ali gorski dopust. Je čas. Posvečen čas, ki nam je dan zato, da se povežemo. Da smo skupaj in ko se po začetnih nekaj neizbežnih družinskih prepirih uspemo uglasiti na isto frekvenco, samo smo. Na morju, v hribih ali pa na domačem dvorišču. 

Zato želim vsem šolarjem, da letos poleti tudi malo polenarijo. Se naučijo česa novega, kar jih veseli. Izostrijo kakšno spretnost. Se družijo z babicami in dedki. Sosedi in prijatelji. Naredijo kaj dobrega tudi za sočloveka. Pomagajo staršem pri kakšnem poletnem opravilu. In ta čas izkoristijo za tkanje vezi ter nabiranje vseh tistih občutkov, ki bodo med šolskim letom vzpodbuda, da vedno pridejo nove – počitnice, namreč. 

Pedagoškim delavcem en velik hvala. Hvala, ker vztrajate v poklicu, ki je danes mnogokrat tarča neskončnih kritik. Hvala, da se v naših otrocih trudite videti dobro. Vidimo vas. In hvaležni smo vam.

Vsem staršem, vključno z mano, pa želim zavedanja, da naši otroci najbolj od vsega potrebujejo stik z nami. Zato to poletje z veliko žlico hvaležnosti zajemajmo vsak skupni trenutek. Saj veste – še včeraj sem na skalah sedela sama, danes nas morju prisluškuje pet. Še dvkarat grem spat pa bo na teh istih skalah nekdo za mano klical »babi«. 

Čudovito in nepozabno poletje vam želim!