»Če narcisu ves čas ne ploskamo, nas odvrže kot stare gate«

Svetovalnica | 30.05.2025, 15:20 Mirjam Judež

1. junij je svetovni dan o ozaveščanju o narcistični zlorabi. Razglašen je bil leta 2016 z namenom izobraževanja javnosti o prikriti, a izjemno škodljivi obliki čustvene in psihološke, t. j. narcistične zlorabe. O tej tematiki smo govorili z doc. dr. Urško Battelino, psihoanalitično psihoterapevtko, ki ima veliko izkušenj na tem področju. Dela tako z izvajalci kot žrtvami narcistične zlorabe. Pove, da je ljudi, ki poiščejo pomoč, vse več: »Družba se je zelo spremenila. Obnašanja ali vedenja, ki prej niso bila dopustna, so zdaj običajna.«

Kako se kaže narcistična zloraba?

O narcistični zlorabi govorimo pri osebah, ki živijo izjemno v toksičnih odnosih. Ko pridejo po pomoč, pridejo z izrazitim sramom, da je z njimi nekaj narobe zaradi sporočil, ki jih dobivajo v teh odnosih. Ta zloraba se večinoma dogaja za zaprtimi vrati. Včasih je še stroka ne prepozna. Predvsem pa opažam, da tisti, ki so žrtve, so obravnavani kot predatorji. Zakaj? Zato, ker znajo osebe z narcistično motnjo izjemno dobro manipulirati. In s to manipulacijo nas tudi potegnejo v odnos. Pričarajo nam pravljico. Veste, vsak od nas ima neko globoko potlačeno hrepenenje in vsak od nas si želi pravljico in vsak od nas lahko nasede. To je v intimnih odnosih. Isto velja za prijateljske odnose, za službene odnose … Izgorelost, ki je v porastu, izhaja predvsem iz takih odnosov. Ker ljudje dolga leta dobivajo občutek, da niso dovolj dobri, da ne naredijo dovolj. Nikoli ni to ubesedeno. In ta podpražni stres pripelje do tega, da se en dan telo pač upre. V intimnih odnosih je to nasilje ponavadi še hujše. Jaz vedno rečem, da je v intimnih odnosih vedno nekdo slika Doriana Graya. To je čudovita metafora za odnos z narcistično osebo, kjer nekdo živi in kaže svojo čudovito podobo, potem pa mora imeti svojo sliko, ki pobere vse njegove frustracije in negativne občutke. In ta oseba jih preko občutka krivde in slabe vesti daje na osebo ob sebi, ta pa hvaležno sprejema. Vedno se najde perfekten par za to. Na nek način imata oba nekaj od tega, ampak za nekoga je bistveno bolj toksično kot za drugega.

Lahko imamo občutek, da imamo čudovitega šefa, ki nam bo pomagal, mi bomo napredovali ... Potem se pa začnejo take drobne zadeve, da vidimo, da pravzaprav blokira proces, sodelovanje, ne zna povezati tima. Ti samo pomisliš oni pa že zaznajo tvojo misel: »Mogoče pa tale ni tako sposoben, kot izgleda,« in na nezavednem nivoju se začne mobing, maltretiranje. Potem pa sploh ne vemo, kaj se dogaja, kaj smo narobe naredili, ker nikoli ni bilo nič ubesedeno, vse je potekalo nezavedno.

Nekdo z narcistično motnjo bo ves čas trudil ohranjati vtis, da je brez napake. Tiste napake, ki jih ima, bo pa prestavil na sozakonca ali sodelavca ali soudeleženega v prometu in vso krivdo prevalil nanj. In potem je na tistem drugem, da to ugotovi. Se da živeti potem še vedno skupaj?

Odvisno. Ta narcistična motnja ima spekter. Psihoanalitiki v 30-ih letih so videli, da prihajajo v analizo drugačni pacienti, kot so bili takrat navajeni, z nekimi posebnimi potezami, predvsem so veliko lagali in bili prepričani v svoj prav, brez empatije, drugi so bili krivi in tako naprej. In ker niso točno vedeli, kam bi jih dali, so jih dali med nevroze in psihoze. In zdaj imamo mi en spekter. Če je bliže nevrozi, je bistveno manj toksično, kot če je bliže psihozi. Seveda mi tega ne vemo, ker sobivamo. Laik tega ne more vedeti, ampak ker se dogaja vse za zaprtimi vrati, se večinoma niti ne razkrije, dolga leta lahko ljudje trpijo, ker mislijo, da se morajo vedno bolj potruditi, in ves čas dokazujejo, da bodo dovolj dobri, dokler se nekaj ne sesuje. Ker so izjemno manipulativni, je tudi velik strah pred odhodom, da bo pobral otroke, da bodo ostali brez vsega, ker so grožnje ves čas prisotne. Oditi iz takega odnosa je zelo težko, psihološko in pri marsikom tudi fizično. Veste, mi moramo odrasti, mi moramo rešiti sami sebe. Mi moramo vedeti, kaj se dogaja, da lahko funkcioniramo. Vsi si grozno želijo, da bi šel v terapijo, da bi se spremenil. Ne bo se spremenil. Vi morate vedeti, kaj se dogaja. Mi moramo preživeti. Mi moramo sobivati. Mi moramo odrasti, postaviti meje in se naučiti, kako ravnati, ker nihče drug ne bo za nas poskrbel. To je najbolj pomembno. V službenih odnosih je lažje, v intimnih je pa seveda težje, ampak sčasoma gre, je pa treba vložiti zelo veliko napora, ker veste, odraščanje je težka zadeva, sledijo izgube, tudi izguba iluzije, da nas bo nekdo rešil.

Izgorelost, ki je v porastu, izhaja predvsem iz odnosov, v katerih je nekdo narcis. Ker ljudje dolga leta dobivajo občutek, da niso dovolj dobri, da ne naredijo dovolj. Nikoli ni to ubesedeno. In ta podpražni stres pripelje do tega, da se en dan telo pač upre. V intimnih odnosih je to nasilje ponavadi še hujše.

Narcistična motnja je nekako obvladljiva, ozdravljena pa nikoli?

Ne, nikoli, ker je njihova psiha drugače formirana, vedno vidijo vse črno-belo, nikoli ni konstante, ne morejo videti cele slike in sploh pri narcistični motnji velja, da je njihov občutek sebe zelo občutljiv, poln sramu. Da lahko funkcionira, mora okoli sebe postaviti “lažni self”. Če si predstavljate eno čudovito kuliso, ta zahteva ogromno naporov, da se ohranja in da zakriva “realni self”. Da ohranjajo to kuliso, je najboljša metafora legenda o Narcisu, ki se gleda v jezero. Narcis vsak trenutek potrebuje jezero, da lahko v njem svojo podobo krepi.

Narcis potrebuje ves čas ploskanje, občudovanje?

Ja, ker če se to ne dogaja, nas odvrže kot “stare gate”, brez problema. In gre k drugemu »jezeru«. Veste, to so »jezera« na dnevnem nivoju, prodajalka v trgovini, na bencinski črpalki, v pisarni ... Če narcis samo začuti, da veš, kako z njim je, te čaka njegov bes, ker začutijo zadaj sram, to je narcistična travma. To so zelo hudi občutki, zelo veliko tesnobe. In to je treba nekam dati. Narcisi nimajo mehanizma regulacije. Zato moramo vedno, ko vemo, s kom imamo opravka, postaviti meje in argumentirati stvari. Po mojih izkušnjah so te žrtve porinjene v stanje otroka in ostanejo brez besed, niso dovolj opremljene za soočanje, za vsakodnevno pa sploh ne. Ljudje, ki so ob narcisih, lahko prihajajo iz okolij, kjer so že vajeni takih ljudi, lahko pa ne in prihajajo z močnega sonca v totalno temo. In preden se oči privadijo teme, je že veliko let mimo. Ozavestiti je treba in postavljati meje. To je lažje v prijateljskih odnosih, v službenih tudi. V intimnih odnosih je pa potrebno malo več vaje.

Največja stalnica narcisov je njihova nepredvidljivost. Nikoli ne vemo, »na kateri nogi ga bomo dobili«. Narcisi zelo trpijo, ker je zadaj velika praznina.

Narcistična zloraba je pogosta tudi v službi, pri nadrejenih. Kako prepoznavamo vodjo, ki ima to motnjo?

Predvsem to, da ni nič sproščenega. Vse je drama. Ti ljudje imajo izjemno radi dramo in nikoli nihče ni dovolj dober, predvsem so drugi vsega krivi. Na začetku tega ne vidimo, ker tako dobro manipulirajo. Ampak v teh odnosih se je treba res malo osredotočiti na svoje občutke. Vsi smo malo vzgojeni, da narobe čutimo. Na začetku niti ne opazimo, lahko imamo občutek, da imamo čudovitega šefa, ki nam bo pomagal, mi bomo napredovali ... Potem se pa začnejo take drobne zadeve, da vidimo, da pravzaprav blokira proces, sodelovanje, ne zna povezati tima. Ti samo pomisliš: »Mogoče pa tale ni tako sposoben, kot izgleda.« In na nezavednem nivoju se začne mobing, maltretiranje in tako naprej. Zato, ker je ta pozicija: »vem, da veš«, tako očitna, da jo oni zelo dobro zaznajo. Potem pa sploh ne vemo, kaj se dogaja, kaj smo narobe naredili, ker nikoli ni bilo nič ubesedeno, vse je potekalo nezavedno. Posledice so pa lahko zelo hude. Največja stalnica je nepredvidljivost. Nikoli ne vemo, »na kateri nogi ga bomo dobili«. Narcisi zelo trpijo, ker je zadaj velika praznina.

Oditi iz odnosa z narcisom je zelo težko: psihološko in pri marsikom tudi fizično. Mi moramo odrasti, mi moramo rešiti sami sebe, preživeti, sobivati, odrasti. Mi moramo postaviti meje in se naučiti, kako ravnati, ker nihče drug ne bo za nas poskrbel.

Je narcistična motnja genetsko pogojena ali prihaja iz privzgojenih vzorcev?

Ne vemo, koliko je genetsko, koliko doda okolje. Ker se te motnje ne da zdraviti, nikogar ne zanima, da bi financiral raziskovanje, kje je izvor. Vidimo, da če sta dva starša normalno strukturirana, pa ima otrok osebnostno motnjo, velikokrat rečejo: »Joj, saj ta je pa isti kot njegova mama, isto se obnaša.« Oboje je. Veliko ljudi s to motnjo ima neko travmo. En nemški psiholog je raziskoval visoke menedžerje v nemških podjetjih in je ugotovil, da je bilo med njimi veliko otrok samohranilk, ki so trpeli za pomanjkanjem očetove figure. In zakaj se ta motnja razširi? Avtoriteta se ne ponotranji, oče je namreč tisti, ki otroku da strukturo, da lahko funkcionira z obema ponotranjinima figurama (očetovo in mamino) in gre naprej potem v druge odnose. Žal se je družba zelo spremenila in to je tudi posledica tega.