Slovenski lazarist mučenec Janez Strašek na poti do beatifikacije

Novice | 21.05.2025, 09:20 Marjana Debevec

Na vatikanskem uradu za zadeve svetnikov se je prejšnji petek začel postopek za beatifikacijo Božjega služabnika duhovnika in mučenca za vero Janeza Straška, rojenega leta 1906. Kot lazarist je deloval pri sestrah usmiljenkah v Radečah pri Zidanem mostu, kjer je bilo takrat veliko novink. Lazaristi so pomagali pri njihovi vzgoji. Tako kakor drugi misijonarji se je tudi Strašek pripravljal na ljudske misijone. Nato je deloval še na Kosovem in v Beogradu, zadnja leta pa na Hrvaškem, kjer je bil tudi umorjen na cvetno nedeljo leta 1947. V gozdu sta ga pričakala dva partizana, ga ustrelila v glavo in pretepla. Ljudje so takoj vedeli, da je bila njegova smrt v resnici posledica sovraštva do Cerkve in do duhovščine. Zdaj pa teče njegov postopek za beatifikacijo.

ŽIVLJENJEPIS JANEZA STRAŠKA, KI SO GA PRIPRAVILI LAZARISTI:

P. Janez Strašek CM, Božji služabnik

(Uradna biografija na spletni strani postulature)

Janez Strašek je bil rojen v Slakah dne 11. decembra 1906, v družini gorečih kristjanov: kot sin očeta Janeza in matere Marije Mlaker je imel dva brata in dve sestri.

Osnovno šolo je obiskoval med letoma 1913 in 1920 v Podčetrtku, v domačih krajih, gimnazijo pa v Ljubljani: bil je dijak lazaristovskega Dijaškega doma na Taboru. Skupaj z drugimi dijaki je obiskoval klasično gimnazijo, ki je bila zelo zahtevna, za mnoge dijake prezahtevna. Janez pa je bil eden tistih, ki so jo uspešno končali. Po opravljeni maturi je pri lazaristih (CM) vstopil v notranje semenišče (noviciat). Po letu dni je začel študij teologije. Po končanem študiju je bil dne 3. avgusta 1933 posvečen v duhovnika. Mašniško posvečenje mu je podelil škof dr. Gregorij Rožman v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani. Skupaj z njim so bili posvečeni tudi Maksimilijan Rupar CM, Alojzij Trontelj CM, Martin Tekavc CM in Klemen Mav CM.

Po novi maši je ostal v Ljubljani, nato pa je od 14. julija 1934 do 21. januarja 1935 živel pri sestrah usmiljenkah v Radečah pri Zidanem mostu, kjer je bilo takrat veliko novink. Lazaristi so pomagali pri njihovi vzgoji. Tako kakor drugi misijonarji se je tudi Strašek pripravljal na ljudske misijone in je od 16. do 23. decembra 1934 v Stranjah sodeloval na enem od njih skupaj z Matijem Čontalom in Jožefom Gracarjem. To je bil verjetno njegov edini misijon, saj je že dne 21. marca 1935 odpotoval iz Celja v Beograd.

Tam je bila mlada župnija. Strašek je nadomestil Alojza Mava in služboval kot kaplan in katehet do 25. avgusta 1938, ko so ga poslali v Kosovsko Mitrovico, kjer je najprej opravljal službo kaplana in kateheta, nato pa še župnika. Tu je ostal od 26. avgusta 1938 do 22. julija 1941. Načrtovana je bila tudi gradnja nove cerkve, vendar so vojne razmere ta načrt prekinile. Dne 24. julija 1941 so ga predstojniki znova poslali v Beograd, kjer je deloval do 8. septembra 1946. Medtem je bil tudi župnik v Kragujevcu in v Novem Kneževcu (Banat).

Ko je bil v Kragujevcu, so Nemci kot povračilni ukrep proti partizanom, ki so jim povzročili hude izgube, med 21. in 23. oktobrom 1941 usmrtili 2800 talcev. Med njimi bi bil tudi duhovnik Strašek, ko ga ne bi rešil neki nemški poveljnik. Dne 8. septembra 1946 je bil imenovan in umeščen za župnika na Svetice pri Karlovcu. Ta pavlinski samostan so leta 1941 prejeli misijonarji lazaristi. Prvi župnik je bil Andrej Lukan, za njim Stanko Žakelj, nato so sledili Štefan Bastić, Martin Tekavc in kot zadnji Janez Strašek, od 8. septembra 1946 dalje. Po umoru župnika v Ozlju, dr. Matija Kranjčića, je Janez Strašek začasno upravljal tudi župnijo Ozalj, vendar ne dolgo.

Njegova smrt

Ko se je na cvetno nedeljo, 30. marca 1947, po zgodnji maši vračal iz Ozlja na Svetice, je naletel na dva morilca, ki sta ga čakala v gozdu: ustrelila sta ga z lovsko puško in ga pokrila z vejami – verjetno še živega; številni znaki so namreč pokazali, da se je trudil preživeti, da je bojeval boj za življenje.

Pretepla sta ga s palico in ga, ko je bil že skoraj mrtev, pustila v grmovju. Na kraju dogodka so bili najdeni ostanki cigaret, to jasno kaže, da sta morilca tam kadila po opravljenem dejanju. Janez Strašek je resnični mučenec – ni bil samo ubit, temveč je pred smrtjo trpel mučenje in tepež.

Medtem so ga na Sveticah pričakovali ljudje za opoldansko mašo. Ker ob dogovorjeni uri ni prišel, čeprav so dobro vedeli, da je vedno zelo točen, so začeli moliti rožni venec. Po molitvi so ga odšli iskat, a ga ob poti niso našli. Nekateri so pripovedovali, da so okoli 14. ure slišali strele, pa tudi klicanje na pomoč iz gozda.

V tistem času je bil Strašek najbrž še živ, saj je, ko je naslednji dan, 31. marca 1947, neka žena iz Svetic, Dora Lukešić, približno 30 metrov od poti našla truplo, v roki še vedno držal šopek vejic, za katere se je morda nezavedno oprijel, ko so ga vlekli v globel. Bil je ustreljen v glavo z lovsko puško. Šibrovke so prodrle v možgane skozi ustno in očesno votlino. Pokopali so ga v Sveticah.

Sloves mučeništva

Ljudje so dobro vedeli, da je bila njegova smrt v resnici posledica sovraštva do Cerkve in do duhovščine. Ohranil se je zapis okrajnega odbora Komunistične partije Karlovca, ki – čeprav je bil obveščen in je prispel na kraj dogodka – ni ukrepal proti morilcem, temveč je o dogodku in priznanju storilcev zgolj obvestil Centralni komite Komunistične partije Hrvaške v Zagrebu.
Nekaj izpisov iz dokumenta:

»Ko se je vračal iz Ozlja na Svetice, sta ga ob cesti čakala dva člana Komunistične partije. Ustrelila sta ga z lovsko puško. Ker duhovnik še ni bil mrtev, ga je moj brat pretepel s palico. Ko je umrl, sva ga odvlekla v grmovje in pokrila z listjem in vejami. Sami smo se tako odločili; ker je bil ta človek bandit, smo ga ubili. V naši partijski celici smo se pogovarjali o potrebi, da najdemo nekoga, ki bi ubil tega bandita. Z bratom sva se odločila, da bova to naredila in ga ubila.«

Prijatelji, ki so sodelovali v tem dejanju, so ostali na prostosti, niso šli niti v zapor niti jih niso preiskovali. Iz dokumenta je razvidno, da je osrednji komite v Karlovcu odgovoren kot naročnik tega zločina. S svojim sovraštvom do Cerkve in do njenih duhovnikov so vplivali na nekatere svoje člane. Duhovniki so bili zanje banditi. Člani komunistične partije so menili, da opravljajo svojo dolžnost kot komunisti, kadar pobijajo duhovnike.

Pred letom 1991 si nihče ni upal na glas govoriti o teh stvareh, še posebno ne o tem, da je partija hujskala k ubojem in bila zanje odgovorna. Če bi si kdo drznil to povedati, bi bil v veliki nevarnosti, da konča v zaporu.

Šele leta 1991 sta Hrvaška in Slovenija dosegli demokracijo in neodvisnost. Prvič so začeli obhajati križev pot ob poti, po kateri je hodil Strašek in kjer je pretrpel svoje mučeništvo. Od takrat dalje to pobožnost opravljajo vsako leto.

Od leta 1998 dalje se na cvetno nedeljo ob 14. uri popoldne verniki zberejo v Ozlju, kjer je Strašek daroval svojo zadnjo mašo. Od tam se začne procesija, med katero se moli križev pot, in ponovno se prehodi pot, ki jo je Strašek zadnjič prehodil, preden je bil ubit. Procesija in molitev se končata na Sveticah.

Vsako leto se število vernikov, ki molijo križev pot in obhajajo evharistijo v spomin na Straška, vse bolj povečuje. Molijo, pojejo, se ustavljajo pri vsaki postaji križevega pota, premišljujejo skrivnosti križevega pota, Jezusovo trpljenje, pa tudi trpljenje Straška.

Na začetku je pri križevem potu sodelovalo okoli 200 ljudi. Ob 60. obletnici njegove smrti se je zbralo 500 vernikov. Leta 2017, ob 70. obletnici njegove smrti, pa se je na križevem potu zbralo več kakor 600 vernikov. Zavedajo se, da je p. Strašek umrl kot mučenec, in se mu z velikim zaupanjem priporočajo.

Križev pot in somaševanje je pri sveti maši dne 30. marca 2007 vodil dekan dekanije Ozalj–Lipik, župnik iz Ozlja, Josip Jaković. Pri maši so sodelovali duhovniki in verniki iz okoliških župnij, sorodniki, sobratje tudi iz Slovenije in člani Slovenskega doma v Zagrebu.

Sveta evharistija ob 70. obletnici je potekala dne 23. aprila 2017 (na belo nedeljo). Mašo je vodil msgr. Stanislav Lipovšek, škof celjske škofije, iz katere je izhajal p. Janez Strašek.

Verniki župnij Ozalj in Svetice se zelo priporočajo mučencu p. Strašku. Občina Ozalj je po njem poimenovala ulico: to je Ulica Janeza Straška. Na pokopališču na Sveticah, kjer je pokopan, stoji bronasti doprsni kip Janeza Straška. Splošno mnenje je, da njegovo telo ni razpadlo.

Za beatifikacijo se zavzemajo predvsem njegovi sobratje, misijonarji Misijonske družbe sv. Vincencija Pavelskega; želijo si, da bi Cerkev priznala mučeništvo zaradi vere njihovega sobrata Janeza Straška. Verniki iz Svetic skupaj z župnikom so navdušeni, da bi zvestoba in junaštvo Janeza Straška postala zgled ljudem v naši domovini v tem času.

Morebitni čudeži

Za morebitne čudeže se zbira dokumentacija.

1. Neka gospa, raziskovalka življenja in mučeništva Janeza Straška, je doživela možgansko kap in ostala hroma. Po 10 dneh je vstala iz postelje.

2. Druga, gospa Katarina, je imela raka ščitnice in je bila operirana. Nato se je rak razširil na maternico, ki so jo prav tako operirali. Potem so ji odkrili raka na dojki, zato je bila predvidena še nova operacija. Med pregledom pred operacijo je tumor izginil.

3. Primer zdravnice: med nosečnostjo so ji odkrili karcinom maternice in bi se morala odločiti za operacijo, pri kateri bi izgubila maternico in plod. Po molitvi k Strašku za ozdravitev so nadaljnji pregledi pokazali, da karcinoma ni več. Rodila je hčerko, nato pa še sina.