Delo slikarja Lojzeta Čemažarja | (foto: Rok Mihevc)
Tudi umetnost lahko nagovarja o Vstalem
Pogovor o | Tone Gorjup
Odrešenjski dogodki se nas najbolj dotaknejo, če sledimo bogoslužju svetega tridnevja in velike noči, ki nam pomagajo podoživljati zadnje trenutke Jezusovega zemeljskega življenja, njegovo smrt in vstajenje. Skrivnost Odrešenja pa odmeva tudi v umetnosti, zato smo na Radiu Ognjišče zadnjo oddajo Pogovor o posvetili presežnemu v glasbi, slikarstvu in literaturi.
Kako veliki teden oziroma sveto tridnevje s praznikom vstajenja doživeti skozi prizmo umetnosti? O tem smo se pogovarjali s komparativistko dr. Ignacijo Fridl Jarc, akademskim slikarjem Lojzetom Čemažarjem in basbaritonistom Markom Finkom. Spregovorili so o tem, kaj jim pomeni umetnost, kako jo doživljajo, kako sprejemajo svoje talente: kot naključje ali klic. Slišali smo, da jih pri ustvarjanju lahko vodi marsikaj od iskanja in negotovosti do ljubezni in vere.
Marko Fink, ki pogosto doživlja veliko noč ob Bachovih pasijonih, je povedal, da ga globoko nagovarja trenutek, ko gre Peter ven in se bridko zjoka. Njegova zvestoba Jezusu se v trenutku strahu zlomi: »Ta človeška dimenzija se mi zdi tako lepa ... vsi smo ene uboge reve, ampak smo ustvarjeni tudi za velike reči. Tudi za svetništvo! To me zmeraj gnane.« Kljub zatajitvi Jezus Petra izbere za pastirja Cerkve.
Lojzeta Čemažarja nagovori predvsem Kristusov mir na križu. Dodal je: »Ima razprte roke na križu in razprte roke ima tudi vstali Kristus.« Kot da slika Vstalega šele nastaja, slikarja nagovarja njegov mir, ko pride iz groba, ko vstane, ko je premagana smrt. Dotakne se ga njegov mir, ki prežene strah; prežene strah tudi v opazovalcu. Zaveda se tudi, da s tretjim dnem ni končalo vse, četudi zmagoslavno. Njegova pot se nadaljuje, do vnebohoda, binkošti in do danes.
Ignacija Fridl Jarc je o velikonočni skrivnosti spregovorila v luči našega vztrajanja v velikem petku: »Dejanski problem našega naroda in tudi države je, da nismo zmožni živeti sporočila velike noči.« S tem je opozorila na nezmožnost priznanja svoje lastne krivde za trpljenje, priznanja krivde tistih, ki so trpljenje povzročili. To je predpogoj sprave in nujen pogoj, da bi uzrli Luč.
