Pogovorni večer z nadškofom Alojzijem Cviklom je vodil Blaž Lesnik. | (foto: Jon Kanjir)
Gospod je pedagog, pusti nam, da ga sami iščemo
Radijski misijon 2025 Helena Križnik
Drugi dan radijskega misijona smo bili posebej povezani z mariborsko nadškofijo. Na pogovornem večeru v Slomškovi dvorani v drugem največjem slovenskem mestu so tako verniki vprašanja postavljali mariborskemu nadškofu ordinariju Alojziju Cviklu.
Kako nadškof Cvikl doživlja Jezusa Kristusa? »Kot tistega, ki dejansko prihaja vedno znova naproti, me vedno znova preseneča, včasih ga čutim bliže, včasih malo dlje, ampak ga čutim kot sopotnika. Kaže mi pot in tudi v najtežjih trenutkih čutim, da me ne pušča samega,« je povedal.
Vera je odnos, vera je zaupanje
Nadškof Cvikl se zaveda, da je v teh časih vero težko živeti, kar ne pomeni, da ni živa. »Vera je odnos, vera je zaupanje. Pomembno se mi zdi, da človek, tudi ko pridejo problemi, ne obupa, ne vrže puške v koruzo, ampak vztraja. Gospod je tisti, ki nas v vsakem primeru čaka. Je pa tudi pedagog, ki nas pusti, da ga dejansko iščemo.«
Vsaka kriza je tudi priložnost
Sodobna družba prinaša veliko izzivov, eden teh je vse manj duhovnikov. Bog nam želi tako nekaj sporočiti, verjame nadškof Cvikl. »Vsaka kriza je tudi priložnost. Med drugim bomo začeli ceniti duhovniški poklic, prav tako pa tudi evharistijo kot višek in vrhunec našega krščanskega življenja.«
Prihaja že do tega, da duhovniki gospodarska in organizacijska vprašanja prepuščajo ostalim, je spomnil nadškof Cvikl. Tako so sami bolj osredotočeni na to, da ljudem dejansko pomagajo v rasti vere, kar je po eni strani dobro, je prepričan. A Gospodarja žetve moramo po besedah nadškofa Cvikla vseeno še naprej prositi, naj pošlje delavce na svojo žetev. Manj duhovnikov namreč pomeni tudi manj svetih maš in manj priložnosti za prejemanje zakramentov, je dodal.
Vera je dar od zgoraj
Med izzive prav tako sodi podajanje vere v družini. Nemalo staršev žalosti, ker so v družinah njihovih odraslih otrok sicer pošteni in zgledni v medsebojnih odnosih, a ne molijo, ne obiskujejo bogoslužij, celo niso cerkveno poročeni. Nadškof Cvikl je priznal, da je skrb, kaj storiti v takšnih primerih, pogosta. Svetoval je molitev. Prav tako je treba živeti vero, a hkrati nič vsiljevati. »Včasih naredimo največ napak, ko skušamo premakniti nekaj, česar ne moremo. Premakne lahko samo zgled.« Vera je namreč milost in dar od zgoraj, je poudaril.
Bog želi, da bi bili vsi deležni odrešenja
Zaradi ravnanj tako nas samih kot tudi naših bližnjih se lahko pojavi strah pred večnim pogubljenjem. A naš Nebeški Oče je usmiljen do konca, smo lahko slišali na pogovornem večeru. »Bog daje priložnost do zadnjega trenutka,« je zagotovil nadškof Cvikl. »Bog ne želi, da bi se kdorkoli pogubil. Želi, da bi bili vsi deležni odrešenja, ki nam ga je na križu zaslužil Jezus Kristus. Ampak gre za človeka samega, ki tega ne sprejme, ki to zavestno zavrne.«
Ker torej ne vemo, kaj se zgodi v zadnjem trenutku, tudi ne vemo, ali je nekdo pogubljen ali ne, je bil jasen nadškof Cvikl. Je pa spomnil, da tisti, ki so že v Božji slavi, vsi, ki so v kraju očiščevanja, torej v vicah, in tudi mi, ki smo še na poti, skupaj tvorimo eno Cerkev, eno občestvo, eno veliko in povezano skupnost, zato lahko pomagamo drug drugemu. »Zakaj darujemo svete maše? Zakaj molimo za pokojne? Iz ljubezni. Mi lahko to storimo zanje. Ko bodo pa oni dosegli ta cilj, da bodo v Božjem objemu, pri Bogu, bodo pa oni nam pomagali oziroma bodo naši priprošnjiki.«
Kakšna je pri tem vloga odpustka? Kljub spovedi grešna nagnjenja ostanejo, je pojasnil nadškof Cvikl, hitro lahko spet pademo. »Odpustek je kot neke vrste zdravilo, najprej zame, da ozdravim ta grešna nagnjenja. Lahko pa to darujem tudi za svoje pokojne.«
Iz veselja in hvaležnosti se rojeva naše poslanstvo
Splav, evtanazija, ideologija spola. To so etične dileme, ob katerih marsikateri kristjan ne zna ostati zasidran. Ne smemo podleči propagandi in tistim, ki nabirajo politične točke, je bil odločen nadškof Cvikl. »Vsako življenje ima izvor v Bogu, zato je vsako življenje sveto in vredno vsega spoštovanja od spočetja do naravne smrti.«
Svet, v katerem živimo, drvi v smer, ki ne navdaja z optimizmom, saj se zapiramo drug pred drugim in v ospredje postavljamo le sebe, je ugotavljal nadškof Cvikl. A kristjani moramo razumeti, da je Jezus Kristus naše upanje. Zakaj? »Odrešil nas je na križu in nam s svojim vstajenjem odprl vrata življenja, tistega življenja, ki je večno in ga nič ne more uničiti,« nam je položil na srce nadškof Cvikl.
Povabil nas je, naj v svetem letu postanemo misijonarji upanja. »Ko gradimo svoje življenje na Jezusu Kristusu, ko se mu izročimo in se mu pustimo voditi po Svetem Duhu, lahko prinašamo upanje drugim.« Biti moramo veseli in hvaležni, da je Gospod z nami, je še sklenil nadškof Cvikl, saj se iz tega rojeva naše poslanstvo, da lahko pričujemo in nagovarjamo soljudi.
