Zakonske skupine so upanje za naše zakone in družine

Naš pogled | 22.04.2025, 13:11 Mirjam Judež

Čeprav se zdi, da je zakon v krizi, da je družina v krizi, da so v krizi tudi medsebojni odnosi in mladi, si upam povedati naglas, da upanje za zakone in družine predstavljajo številne zakonske skupine po Sloveniji, v katerih se srečujemo zakonski pari, ki si želimo svoj zakon ohraniti in mu pomagati, da raste.

Jezuiti so z zakonskimi skupinami Najina pot začeli že pred 53. leti, v Sloveniji deluje 65 zakonskih skupin. Društvo Družina in življenje, ki čez mesec dni praznuje 25. obletnico delovanja, ima po vsej Sloveniji preko 300 zakonskih skupin. Tu so še številne župnijske zakonske skupine, ki uradno sicer niso zavedene, a se vseeno trudijo za rast in ohranjanje ljubezni in spoštovanja v zakonu.

Če smo pošteni, smo pobudnice za vključitev v zakonsko skupino žene. Možem je prvi korak izredno težak. Imajo veliko vprašanj, pomislekov in še več dvomov: »Kaj nama je tega treba? A zdaj bodo pa drugi poslušali, kakšne težave imava? A zdaj nama bo pa en župnik, ki nima pojma, kako je biti poročen, pamet solil? V zakonskih skupinah so itak sami perfektni pari, ki se še po 30h letih zaljubljeno gledajo in potem sva tukaj … midva? A zdaj bomo pa sedeli v krogu kot anonimni alkoholiki in si ploskali, kako smo fajn, ker smo prišli?« Ti pomisleki so malo za šalo, malo zares. Moj mož je pred slabimi štirimi leti kakšno vprašanje izgovoril naglas, več pa je ostalo neizgovorjenih. Ker mi zaupa, da se običajno, ko ga porinem v kakšne neprijetne situacije, vse izteče dobro oz. bolje, kot je sprva videti, se ni branil, ampak je sprejel izziv z besedami: »Lej, žena, če ti misliš, da je to potrebno, greva!« Kakšna modrost moža, ki sicer v družbi ne govori rad in veliko, se ne želi izpostavljati in mu ni prijetno govoriti o osebnih stvareh, sploh ne pred skupino.

Veliko zakoncev se znajde v primežu naveličanosti, trme, medsebojnih obtoževanj in odtujitve, zato so v zakonu nezadovoljni. Marsikdo pogleda »čez plot« ali na tak ali drugačen način, z delom, športom, hobiji in obveznostmi beži iz odnosa. Posledice tega, da sta zakonca odtujena, se kažejo tudi pri otrocih, ki v nepovezanem zakonu pogrešajo občutek topline, varnosti in sprejetosti. Preprosta in še kako resnična misel pravi: Če sva midva v redu, bodo v redu tudi otroci. 

Na Martinovo leta 2021, v času covida, smo se prek Zooma srečali na prvem srečanju DiŽeve zakonske skupine, ki sta jo vodila Mija in Luka. Že prvi vtis je bil prijeten, nobenega filozofiranja ni bilo, izpostavljanja, nobenih čudnih občutkov ali misli. Na začetku nas je bilo 7 parov, dva para sta se kar hitro poslovila in odtlej se nas 5 parov srečuje v nespremenjeni zasedbi. Hvaležni smo, da nas spremlja tudi župnik Sebastjan iz župnije Ježica, ki marsikdaj pripomni kakšno modro in iskreno, kdaj ga pa tudi mi kaj podučimo. Prijetno nama je v skupini podobnomislečih, kjer si izmenjamo svoje poglede, si zaupamo, ko smo v težjem obdobju, si podelimo kakšne vzgojne prijeme in se spodbujamo, drug za drugega molimo. 

Zakonska skupina naju malce prisili v pogovore, ki niso najbolj prijetni in vsakdanji. Spodbuja naju, da narediva korake iz cone udobja. Hkrati pa zelo pogosto, ko se razidemo, svojega moža / ženo vidiš v drugačni luči in si misliš: Kakšen blagoslov je, da sva se našla prav midva. Večkrat izgovorim naglas, ko se peljeva domov: Mož, kako si pa ti fajn. A veš, da sva midva v bistvu prav fajn! Zakonska skupina je priložnost, da dve, tri ure v mesecu greva nekam sama in delava za najin odnos, da bodo potem tudi otroci bolj v redu. Zakonska skupina naju tudi »prisili«, da greva na zmenek, za katerega si sicer v hitrem tempu družinskega življenja težko vzamemo čas. Ne gre za večerje v nekih nobel restavracijah. Lahko je le sprehod in pogovor, lahko so kokice na kavču, ko gredo otroci spat, domača masaža, lahko je čas med treningom, ko čakava otroka, da konča, in ga izkoristiva za kavico in pogovor …

Na srečanju poveš toliko, kot želiš povedati, nihče te ne sili, ne čaka, ne spravlja v zadrego. Dejstvo pa je, da če si podelimo tudi kakšno neprijetno, težko stvar, recimo kak razlog za prepir ali slabo voljo, vzgojno zagato, hitro ugotovimo, da se vsi pari soočamo s podobnimi izzivi.

Zakonska skupina nam pomaga, da pokukamo v zakone in družine, kamor sicer nimamo vpogleda in si iskreno priznamo, da je biti poročen izjemno lepo, na trenutke ali na obdobja pa tudi izjemno zahtevno. Tu smo si spodbuda in tolažba, da gre večina parov čez iste stvari, se znajde v temi, dvomih, a ob zavedanju, da nisva sama, da je skupaj z nama v zakonu tudi Bog, je lažje vztrajati, saj verjamemo, da tudi hude ure in preizkušnje pridejo z razlogom.

Namen mojega razmišljanja je tudi spodbuda. Spodbuda ženam, da naredite prvi korak in pristopite k svojemu možu z željo, da bi se tudi vidva vključila v Zakonska skupina - Družina in Življenje.

Veliko parov se težko pogovarja o doživljanju, čustvih, o svojem notranjem svetu. A zakonca se morata pogovarjati tudi o tem, če želita obdržati notranjo povezavo in bližino. Papež Frančišek je v času svojega delovanja zakoncem in družinam namenil veliko spodbudnih misli in zapisanih vrstic. A verjetno so nam najbolj ostale v spominu tri besede, za katere pravi, da odpirajo pot dobremu življenju v družinah. To so: prosim oz. smem?, hvala in oprosti. Gre za preproste besede, ob katerih se nasmehnemo, a če jih v življenju pozabljamo uporabljati, ni smešno, je dejal papež.

Papež Frančišek je zakoncem, za katere je prepir nekaj običajnega, svetoval, naj nikoli ne zaključijo dneva, ne da bi si odpustili. Za to niso potrebni dolgi govori, dovolj je že majhna gesta. To je skrivnost, ki lahko ohrani ljubezen. Takole je rekel: »Pogovarjajte se in kregajte po mili volji. Pa čeprav bodo zato krožniki leteli po zraku. Ampak nikoli ne končajte dneva, ne da bi se pobotali. Nikoli!«

=========

Sledi nekaj spodbud za zakonce papeža Frančiška:

Tri »čarobne« besede: smem? oz. prosim, hvala in oprosti.

Smem?

To je prijazna prošnja, da bi vstopili v življenje drugega s spoštovanjem in pozornostjo. Potrebno se je naučiti vprašati: Smem narediti to? Ti je prav, če naredimo tako? Prositi za dovoljenje pomeni znati pristopiti z vljudnostjo, kar ni lahko. Prava ljubezen se ne vsiljuje s trdoto in napadalnostjo. Vljudnost ohranja ljubezen. Ko vstopamo v življenje drugega, tudi če je del našega življenja, moramo to storiti na način, s katerim obnavljamo zaupanje in spoštovanje. Domačnost nam ne daje pravice, da imamo vse za samoumevno. Zato je beseda »smem« oz. »prosim« zelo pomembna.

Hvala.

Papež ugotavlja, da danes pogosto pozabljamo na besedo »hvala«. Izgovarjati to besedo naučimo otroke, nato pa pozabimo nanjo. Papež Frančišek je poudaril, da je hvaležnost nekaj zelo pomembnega. »Na prijaznost in sposobnost zahvaljevanja se gleda kot na znamenje šibkosti, včasih zbujajo celo nezaupanje,« je opozoril Frančišek in dodal, da moramo biti nepopustljivi pri vzgoji za hvaležnost, saj tudi človeško dostojanstvo in družbena pravičnost izhajata iz hvaležnosti. Če družinsko življenje pozablja na hvaležnost, je tudi v družbenem življenju ne bo. »Se znamo zahvaliti? V vašem odnosu, v zakonskem življenju je pomembno ohranjati živo zavest, da je druga oseba Božji dar, za Božje darove pa se je treba vedno zahvaljevati. V tej notranji drži pa si je tudi medsebojno treba reči hvala.«

Oprosti.

Najtežje izgovorimo besedo: »oprosti«. Ko je ni, se majhne razpoke povečujejo in postanejo globoki jarki. »V družini, kjer se ljudje ne znajo opravičiti, začenja zmanjkovati zraka. Številne rane v ljubezni in delitve v družinah se začnejo s tem, ko pozabimo na dragoceno besedo 'oprosti'.« Papež je ob tem ponovil večkrat izrečeni stavek, naj nikoli ne končamo dneva, ne da bi sklenili mir.

V življenju delamo mnogo napak. Vsi. Verjetno ni dneva, da ne bi naredili niti ene napake.« Običajno smo vsi pripravljeni obtožiti drugega, da nam ne bi bilo treba prositi za odpuščanje. Naučiti se moramo prepoznati svoje napake in prositi za odpuščanje: »Oprosti, če sem danes povzdignil glas. Oprosti, če sem šel mimo in nisem pozdravil. Oprosti, da sem zamudil, da sem bil ta teden tako molčeč, če sem preveč govoril in nisem nikoli poslušal. Oprosti, da sem pozabil. Oprosti, ker sem se razjezil nate.« Tudi tako raste krščanska družina, ki ni popolna, tako kot ne obstaja popoln mož ali popolna žena.

Spodbude zakoncem papeža Frančiška, zbrane s pomočjo umetne inteligence:

O zakonu med možem in ženo

"Zakon je najlepša stvar, ki jo je Bog ustvaril." (Naslovni govor, 1. oktober 2016)

"Zakon je umetnost, potrpežljiva, lepa, fascinantna pot. Ne konča se, ko se zaljubiš ... Prav tam se začne!" (Naslovni govor, 14. februar 2014)

"Zakon je mešanica užitkov in težav, napetosti in počitka, bolečine in olajšanja, zadovoljstva in hrepenenja, nadlog in užitkov, vendar vedno na poti prijateljstva, ki spodbuja zakonske pare, da skrbijo drug za drugega: si pomagajo in si služijo." (Amoris Laetitia, št. 126) 

"Koliko težav v zakonu bi lahko rešili, če bi si vzeli čas za sanjanje. Če bi se za hip ustavili in pomislili na svojega moža oz. ženo, se spomnili na njegove/njene dobre plati in lepe lastnosti. Žerjavico ljubezni je treba vsakodnevno ohranjati, zato nikoli ne prenehajte biti fant in dekle!" (Splošna avdienca, 14. februar 2015)

"Za zakon si moramo prizadevati vsak dan. Kakor obrtnik ali zlatar vsak dan izpopolnjujeta svoj izdelek, tako mož in žena drug iz drugega delata bolj moža in bolj ženo. Skupaj morata rasti v svoji človečnosti, kot mož in žena." (Splošna avdienca, 14. februar 2015)

O družini in ljubezni v zakonu

"Družina je temelj sožitja in zdravilo proti družbeni fragmentaciji. Otroci imajo pravico odraščati v družini z očetom in materjo, ki sta sposobna ustvariti primerno okolje za otrokovo rast in čustveno zrelost." (Govor na konferenci Humanum, Rim, 17. november 2014)

"Družina je pomembna in potrebna za preživetje človeštva. Brez družine bi bila kulturna preživetja človeške rase ogrožena. Družina, ne glede na to, ali nam je to všeč ali ne, je temelj." (Radijski intervju, Rio de Janeiro, Brazilija, 27. julij 2013)

"Naša družba bi brez gostoljubnih družin postala hladna in neznosna." (10. svetovno srečanje družin, 10. julij 2022)

"Zvesta in trdna ljubezen je kruh za družino." (Splošna avdienca, 14. februar 2015)

"Najtežje je pomanjkanje ljubezni. Težko je, ko nam ne naklonijo nasmeha, ko nismo sprejeti. Težki so določeni trenutki tišine. Včasih se to zgodi v družini, med možem in ženo, med starši in otroki, med brati in sestrami. Brez ljubezni vsak napor postane težak in nevzdržen." (Nagovor družinam med romanjem na grob svetega Petra, 26. oktober 2013)

"V družinah se prepiramo; v družinah včasih letijo krožniki; otroci nam povzročajo glavobole. In ne bom omenjal tašče. Toda v družinah je vedno, vedno križ. Vedno. Ker je ljubezen Boga, Sina Božjega, tudi odprla to pot. Toda tudi v družinah, po križu, je vstajenje ... Družina je, oprostite izrazu, tovarna upanja, življenja in vstajenja." (Srečanje družin v Filadelfiji, 2015)

"Raje imam družino z utrujenim obrazom zaradi žrtev, ki jih je naredila, kot pa lepo družino, ki ne pozna nežnosti in sočutja." (Govor v Mehiki, 2016)

O odpuščanju v zakonu

"Odpuščanje ne zanika krivice in škode, ki jo je nekdo doživel, ampak prepoznava, da je po Božji podobi ustvarjen človek vedno večji od zla, ki ga stori." (Med molitvijo angelovega češčenja, 17. september 2017)

"Drugemu je zelo težko odpustiti in za to je potrebno veliko napora … A če hočemo drugemu dati priložnost, da se spremeni, je to edina pot, zato stopímo nanjo!" (Avgust 2016)

"V zakonu je vedno nekaj nesporazumov med možem in ženo. Znati priznati to in se opravičiti, prositi za odpuščanje, naredi veliko dobrega." (Govor v Krakovu, Poljska, 29. julij 2016)