Zrcalce, zrcalce na steni, povej – kdo kriv je za stanje v deželici tej?

| 04.04.2025, 14:58 Luka Gojkošek

Po kinotekah se te dni predvaja filmska priredba ene najbolj priljubljenih pravljic iz zbirke bratov Grimm – Sneguljčica. "Njena polt je bila bela kakor sneg", je zapisano v knjižnem originalu. V filmski priredbi je glavna igralka sicer kolumbijskega rodu, vendar tej tematiki tokrat ne bom namenjal globlje pozornosti, saj politično korektnost filma zelo povedno komentirata že izjemno nizka gledanost in slabe ocene.

Tokrat se želim ustaviti ob vlogi zrcala. "Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?" Zrcalo predstavlja odsev resničnosti. Je neizprosen kritik, ki nikoli ne laže. Realnosti ne olepšuje, ampak jo prikaže, kakršna je.

V Sloveniji smo v letu 2024 zabeležili rekordno nizko število rojstev. V povprečju se je vsak dan rodilo nekaj manj kot 46 otrok, medtem ko smo se še desetletje nazaj vsak dan veselili kar 58 novih otrok. Od takrat to število z izjemo enega samega leta konstantno pada.

Kje smo zatajili kot družba; zakaj družina Slovencem ni več vrednota? Smo preveč podlegli ponudbi kapitala? Morda starši in učitelji otrokom preveč govorimo o pomembnosti visoke izobrazbe in bleščeče kariere? Ali v naših družinah namenjamo dovolj časa za ustvarjanje skupnih trenutkov in pristnega družinskega veselja? Zakaj se ne udeležujemo Pohodov za življenje; smo sploh še odprti za novo življenje, ali pa smo morda preveč zazrti sami vase?

Zrcalce, zrcalce na steni, povej – kdo kriv za nizko rodnost v deželi je tej?

Obeležujemo teden katoliškega šolstva. Katoliški vrtci, osnovne šole, glasbene šole, gimnazije in univerzitetni programi predstavljajo pomembno vsebinsko obogatitev k programom državnih izobraževalnih ustanov, hkrati pa jih tudi razbremenjujejo. Medtem ko starši otrok na katoliških šolah v državno blagajno vplačujejo enake davke kot njihovi kolegi z otroki na državnih šolah, pa vemo, da država njihove izobrazbe ne financira v enaki meri, temveč manj. Razliko do polne cene izobraževanja morajo na zasebnih šolah pokriti starši in donatorji sami. In kdo ob takšni ureditvi najbolj nastrada? Katoliške družine z več otroki, seveda.

Ali si je takšno ureditev sploh mogoče razlagati kakorkoli drugače, kot da gre za državno oglobitev vzgoje otrok v skladu z lastnimi prepričanji? Zakaj takšno ureditev kar sprejemamo? Zakaj o drugorazrednosti pri vzgoji otrok ne govorimo več?

Zrcalce, zrcalce na steni, povej – kdo kriv za neenakopravnost otrok v deželi je tej?

Rimokatoliki in mnogi drugi verniki se redno združujemo pri verskih obredih. Sveta maša je tako rekoč neločljiv del katoliške vere in zato gradimo, opremljamo in vzdržujemo cerkve in župnijske prostore, ki nam omogočajo versko življenje. Za sakralne objekte državi plačujemo vse davke; tudi davek na dodano vrednost ne pozna nobene izjeme pri nakupu opreme za verske potrebe. In čeprav so nekaterih sodržavljanov vedno polna usta ločenosti Cerkve od države, pri davkih na to ločenost vedno pozabijo. Še več: nekateri bi poleg cerkva radi obdavčili še nabirke in verske obrede. Že brez tovrstnih absurdnih idej ostaja dejstvo, da vsi verniki, ki s svojimi prispevki vzdržujemo verske objekte in ob tem plačujemo tudi DDV, s tem državi plačujemo davek, ki ga ateisti ne, zato ga lahko mirno poimenujemo kar davek na veroizpoved. Če namreč vemo, da je združevanje v verskih objektih neločljiv del naše vere, potem je logično, da obdavčitev sredstev in objektov za versko združevanje posredno predstavlja obdavčitev naših verskih prepričanj.

Zrcalce, zrcalce na steni, povej – kdo kriv za drugorazrednost vernih v deželi je tej?

Letos bomo obeležili 80 let od konca 2. svetovne vojne, kar za Slovence pomeni tudi 80 let od začetka komunistične diktature in povojnih pobojev. Po 46 letih komunizma in kar 34 letih samostojne Slovenije mnogi izvensodno pobiti še vedno niso ekshumirani, tisti, ki so že bili, pa v vrečah in gajbicah še vedno čakajo na pravico do groba. Medtem ko se glede na to, kdo so bili zločinci, razume, da je bila v prejšnji državi to prepovedana tema, pa smo v tako imenovani demokratični Sloveniji še vedno priča izjemni pasivnosti in apatiji splošnega prebivalstva in posledično tudi politike do te teme. Zakaj o tem ne govorimo več? Zakaj odločno ne zahtevamo pravice do groba za vse?

Zrcalce, zrcalce na steni, povej – kdo kriv za brezbrižen odnos do pobitih v deželi je tej?

Seznam tem v slovenskem prostoru, ki bi se jih dalo na enak način problematizirati, je v današnjem času skoraj brezmejen. Živimo pod očitno totalitarno oblastjo, pa se tega izraza za opis realnega stanja poslužujemo le redki. Pred našimi očmi propadajo šolstvo, zdravstvo, sistem domov za oskrbo starejših občanov, pa vendar ob vsakem novem zakonu, ki stvari pelje v še slabše stanje, zgolj mirno gledamo. Vedno bolj se omejuje svobodo govora, svobodo vzgoje, medijev, kmetovanja, podjetništva, pa vsi kar mirno gledamo. Smo narod izjemno marljivih ljudi, ki živi na enem najbolj rodovitnih in z naravnimi bogastvi obdarjenih koščkov zemlje, pa tega nikakor ne moremo v polnosti izkoristiti.
Medtem, ko se določeni posamezniki, stranke in društva na vse pretege trudijo, da bi končno prebudili narod in s protestnimi pobudami v najrazličnejših oblikah vendarle zaustavili drvenje v katastrofo, velika večina dobrih ljudi ostaja tiho in doma. In če že tako radi ostajamo tiho in doma, se ustavimo kdaj ob domačem ogledalu. Ni treba, da je čarobno; še vedno odseva realnost.

Zazrimo se vanj in ga vprašajmo:
Zrcalce, zrcalce na steni, povej, kdo kriv je za stanje v deželici tej?