Ko iz “skoraj humanitarca” postaneš “skoraj vojni dopisnik”. Dobroti dajemo glas - Južni Sudan 2025 Nepričakovano zadnji, šesti dan

Svet | 27.03.2025, 07:44 Jure Sešek

Sreda se je začela zelo zgodaj, polni pričakovanj novih spoznanj, smo se odpravili na letališče in skušali dočakati letalo za Torit, odmaknjen kraj v Vzhodni Ekvatoriji. Veselili smo se obiska vodnjaka, pa šole, nekaterih družin, drevesnice … Ostalo je pri veselju. V četrtek zjutraj bomo doma. V Sloveniji. 

Prvi človek, ki smo ga srečali na letališču, je bil g. Gabriel, generalni tajnik južnosudanske Karitas. Takoj nas je opozoril, da so razmere v državi negotove in naj se v novem kraju ne gibljemo sami naokrog. Resen izraz je pričal o nujnosti upoštevanja navodila. "Od večera, pa vse do jutra, je bilo v delih mesta slišati streljanje. Srečno pot vam želim in upam, da se bomo v nedeljo lahko srečali pri Josephu v Djubi. V njegovem predelu mesta je namreč najhuje."

Ker smo v minulih dneh že večkrat poslušali o varnostnih razmerah, ki so slabe, o prepovedi fotografiranja na javnih mestih, o politikih, ki si ne želijo miru in podobnem, nas novo opozorilo ni pretirano pretreslo. Joseph, ki je bdel nad našo potjo in se je z nami odpravljal v Torit, nas je popeljal proti sedežu letalske družbe MAF. V običajnem dnevniškem zapisu bi zdajle pisal o neverjetnih prizorih iz zanemarjene in razpadajoče hiše, o čudnih postopkih, tehtanju potnikov ... Pa ne bom.

Spet smo poslušali o nemirih v mestu in o tem, da danes niso prepričani, v katero smer bodo lahko letela majhna letela, kot bo naše. Uporniki imajo namreč tudi orožje, s katerim zmorejo sestreliti letalo.

Joseph je razmišljal: "Vse skupaj je dokaz, da si človek vedno želi čim več moči, da hoče biti premožen, vpliven, bogat ... In vedno znova ga prizadevanje za omenjeno pripelje v šibkost in revščino."

 

 

Včeraj, denimo, je na manjšem letalu za Izidorjem sedel mladenič, ki je sem in tja zaječal v bolečinah in je bil res videti ubog. Videla sva, da je v povojih. Joseph je govoril z njegovim spremljevalcem, ki mu je povedal, da je bil fant ustreljen. K sreči so metki, namenjeni v trebuh, zapustili telo in dali možnost okrevanju. Nekaj časa so ga, brez zdravil in pripomočkov "zdravili" na podeželju, zdaj pa so ga pripeljali v glavno mesto.

Kazalo je, da se je dolgo čakanje na odhod do letala končalo. Pristopil je mladenič, uslužbenec družbe in dejal, da so piloti na poti in nas prosil za malo dodatnega potrpljenja. Pokazali smo ga, vrnil se je čez minuto, dve: "Oprostite, imel sem napačne podatke. Žal mi je, vaš let je odpovedan. Letala družbe bomo danes, zaradi varnostnih razmer v državi, kot je po protokolu, uporabili za evakuacijo družin pilotov."

Kaj, kako? Evakuacija družin?! Slišali smo: "Morda boste proti Toritu poleteli jutri." Ko smo zapuščali stavbo, smo opazili prijazno gospo, s katero smo govorili ob prihodu, belko, ki je s tremi otroki čakala letalo za sever države. Bila je objokana, v solzah ... Molče smo razmišljali, zakaj je tako. Nemčija je zaprla ambasado, ZDA so že pred časom pozvale državljane, naj se vrnejo v domovino.

Spoznali smo, kako krhka dobrina je mir, pa tudi, koliko strahu v človeka zarijejo vojne, ki se kar ne nehajo.

Odšli smo na sedež Karitas in slišali, da bodo skušali poiskati letalo za Etiopijo, ker so, če iščeš hitro možnost, iz Addis Abebe najboljše povezave. Hitro so nam dali vedeti, da bo treba pohiteti z odločitvijo. Ne smemo čakati na jutri. V jutranjem oglašanju smo Jožetu Bartolju in posušalcem zaupali, da govorijo o napetostih, nemirih, da pa vse izgleda precej mirno in predvsem, da smo v varnih rokah. No, pa je bilo konec heca.

Janine hitre povezave, urnost v ljubljanski pisarni Avioborze in imeli smo vozovnice. Zdi se, da so bile danes v Djubi vredne zlata. Nadaljevalo se je s prizori in dogodki, ob katerih se nam je zdelo, kot da smo padli v enega tistih napetih filmov, ko ljudje v strahu iščejo izhod iz neurejenih in nevarnih razmer. Intervju s sodelavcem Karitas, ki nam je skušal povedati za kaj gre, je te filmske vloge skoraj potrdil. Vojni, ki sta se začeli leta 2013 in 2016, sta se začeli prav tako. Predsednik in podpredsednik države imata nasprotne poglede na politiko in razvoj države, zato se ves čas sprehajajo po robu. Vsak ima svojo vojsko. Ljudje dobro vedo, kako vojna izčrpa deželo in njene ljudi, zato si običajni državljani nikakor ne želijo spopadov. Ob sklepu dneva, v Etiopiji, smo slišali, da je dal predsednik zapreti podpredsednika in, da je razglasil enostransko premirje. Bog ve, je to dobra ali slaba novica.

Dan je bil vroč, nenavadno soparen, težak že sam po sebi. Vsi dogodki so mu dali še več bremena in bilo ga je težko nositi. Ob dvanajstih smo povezali Slovenijo in Južni Sudan, zmolili za mir v državi in za uboge ljudi, ki trpijo tudi v miru. Oče naš ... po naše in po njihovo. Ista vera, isti križ. Upali smo, da s pobudo za molitev ne bomo preveč vznemirili poslušalcev in domačih. Kljub resnosti trenutka, smo se namreč počutili povsem varne.

Do odhoda iz zmede današnje prestolnice, se je vse odvilo s precejšnjo hitrostjo. Čeprav se morda ni zdelo tako. Spet ne bom o grozni vročini in vlagi, počasnem delu in gneči na letališču. Niso pomembni. Danes ne.

Objem gostiteljev, iskrene dobre želje po miru in že smo z mnogimi humanitarnimi delavci iz Evrope in sveta, sedeli na letalu za Etiopijo. V mislih z gostitelji, z vsemi, ki smo jih srečali v teh dneh. Iskreno in iz srca jim želimo obilo miru. Naj tiste, ki odločajo o njihovi usodi vodita dobro srce in zdrav razum. Ostali bomo povezani, še naprej bomo zbirali sredstva za njihov lepši jutri.

Spoznali smo, kako krhka dobrina je mir, pa tudi, koliko strahu v človeka zarijejo vojne, ki se kar ne nehajo.

Zdaj lažje razumem boleče odstotke, vem, da tudi zaradi nespametnih voditejev brodijo po grozi statistike:

84 odstotkov žensk v Južnem Sudanu, starejših od 14 let, je nepismenih, 63 odstotkov učiteljev je brez formalne izobrazbe, 50 odstotkov deklet je poročenih pred 18. , 9 odstotkov pa že pred 14. letom. Kar 2.8 milijona šoloobveznih otrok je brez možnosti izobrazbe. Ja, 70 odstotkov otrok je brez dostopa do šole. Povprečna življenjska doba je 57 let. Le 10 odstotkov prebivalcev ima stranišče, tudi zato je v deželi še vedno kolera, smrtnost otrok pa ena največjih na svetu. Grozljive številke, do skrajnosti krut svet.

Hvaležni za spremljanje naše poti, pa tudi za vaše molitve, vas pozdravljamo s prezgodaj, a varno sklenjene poti po deželi, ki si zasluži lepši jutri, do ljudi, ki hrepenijo po njem.

Jana, Izidor in Jure