Smisel kot temelj duševnega zdravja

Svetovalnica | 13.03.2025, 10:30 Nataša Ličen

Na jubilejnem mednarodnem logoterapevtskem simpoziju, ki bo v petek, 14. marca, in v soboto, 15. marca, pri Sv. Jožefu v Celju, se bodo govorci letos dotaknili smisla. Ali je res smisel tisti prag, ki odloča o koraku v življenje ali v smrt? In ali res preblisk smisla lahko pomeni prebujenje vseh zdravih sil, ki tlijo v vsakem človeku? Toda ali ima življenje res smisel tudi takrat, ko se vsi upi sesipajo v prah in ostajajo samo ruševine nekdanjih ciljev in pričakovanj? Končno pa – ali je smisel odvisen od zdravja, sreče, uspešnosti ali pa ga lahko odkrije tudi trpeči človek?

Pred simpozijem smo v studio na pogovor za oddajo Via positiva povabili Tomaža Dietingerja, tolmača nemškega in angleškega jezika, tudi radijskega govornika in specializanta logoterapije. Na letošnjem simpoziju bo govoril o pomenu higiene spanja. "Tudi zaradi novih tehnologij moramo ohraniti človeško presojo. Tehnika nam marsikatero delo lahko zelo olajša, ne smemo pa zaradi nje pasti v še hitrejši vrtinec dela in nalog ter da zaradi tehnologije nimamo možnosti umiritve."

Verjamem, da bomo ljudje postali bolj pozorni na komunikacijo. Hitro se besede kar meče, brez premislekov, kaj povzročajo v drugih.

»Kdaj me je tudi iz vidika logoterapije začelo zanimati spanje? Iz osebne izkušnje. Kot svobodnjak sem bil vajen delati pozno v noč, neredno sem spal, ali zelo malo. Skozi leta se je pomanjkanje spanca nabiralo. Ob življenjskih preobratih sem zapadel v gledanje filmčkov in spet bedel globoko v noč. Zaradi neprespanosti sem zapadel v slabo voljo. Nisem bil več zadovoljen s seboj, ne kako sem se odzival in ne kako sem se v sebi počutil. Opazil sem znake razdražljivosti, ki jih prej nisem prepoznaval. O sebi sem imel vedno mnenje, da znam biti razsoden. Potem pa se je nekaj spremenilo. Zato sem hotel priti stvari do dna in se začel resno ukvarjati s to tematiko, iskal sem strokovne članke in knjige, ki so v mednarodnem okolju izšli na temo spanja.«

Tomaž: »Logoterapijo vidim kot potrditev svoje celotne življenjske poti. V izobraževanje sem vstopil v času pandemije. Sedaj sem na poti zaključka. Logoterapija bo gotovo ostala pomemben del mojih zanimanj, ker se ljudje spreminjamo, skozi leta smo drugačni. Ko pomislimo na vse, kar nam ponuja Viktor Frankl in njegovi somišljeniki, kako se lahko z miselnimi načeli umirimo in gremo bolj zadovoljni skozi življenje, se zavedamo velikega pomena logoterapije.«

Spanje omogoča vsakodnevno ponastavitev telesnega in duševnega. Da se lahko naslednji dan na novo lotimo stvari. Ne rečemo tako v en dan, ko se kaj zgodi, naj to prespimo. Če spanje ne bi bilo koristno, bi ga evolucija skrajšala. Še vedno velja, da vsak dan potrebujemo od sedem do devet ur spanja. Je pa res, da je treba poslušati svoje telo, poznamo namreč različne spalne kronotipe.

Pogovor o smislu v Svetovalnica z mag. Martinom Liscem, predsednikom Društva Logos in direktorjem Inštituta Stopinje.

Kako je lahko Viktor Frankl, psihiater in nekdanji taboriščnik, kljub vsemu rekel življenju DA«? In verjel celo, da je družba ozdravljiva?

Prepoznal je smisel kot ogledalo človeškosti, v katerem slehernik odkrije svoj pravi obraz: zmožnost preseganja sebe in vseh pogojenosti, telesnih, duševnih in družbenih – v imenu lastne, vsakomur prirojene noetične (duhovne) razsežnosti.

Človekov duh ne more zboleti. Iz te Franklove antropologije izhaja dostojanstvo vsakega človeka, še tako preizkušanega na biološki in psihološki ravni. Vsak človek je razpet med rojstvom in smrtjo, med usodo in svobodo, da lahko izbira med koristjo in vestjo, da odgovarja na zahtevno vprašanje, kaj življenje pričakuje od njega.
Katere silnice torej vodijo k ozdravljenju posameznika in družbe? Ali smemo podvomiti v vrednost življenja vsakega človeka? Logoterapija je dialog, ki želi priklicati iz vsakogar odgovor, kje vidi svoje življenjske naloge, v katerih sem, si, sva, smo ... nenadomestljivi. Naloge, ki bi ostale brez nas neuresničene.
Ali je mogoče ohranjati duševno zdravje brez odkrivanja smisla? Spremeniti stališče do usodnega v luči novih možnosti? Izreči s Franklom: »Iz ruševin se najlepše vidijo zvezde?« Začutiti vrednost doživljajskega sveta, ki nam odstira pogled v nebo nad nami in človeka ob sebi? Ali bi bilo mogoče namesto ukvarjanja z diagnozami (derefleksija) ustvarjati iz njih in ne glede nanje najvišjo umetnost, preobrazbo duševne bolečine ali praznine v smiselne naloge?
Na vsa ta in druga vprašanja, večja od nas, bodo iskali odgovore na simpoziju. Vabljeni.