Narava je super, klopi pa ne

Slovenija | 20.03.2025, 12:53 Marta Jerebič

V Sloveniji se letno s klopnim meningoencefalitisom okuži približno 100 ljudi. Strokovnjaki opozarjajo, da je precepljenost prenizka. Okužba lahko pusti trajne posledice, v nekaterih primerih je bolnike treba predihavati do konca življenja.

Kako ukrepamo, če na sebi najdemo klopa?

Če na koži najdemo prisesanega klopa, ga čim prej odstranimo. S tem močno zmanjšamo verjetnost prenosa povzročitelja lymske borelioze, kjer do okužbe običajno ne pride takoj ob vbodu. Za prenos virusa klopnega meningoencefalitisa to žal ne velja, saj se ta lahko v nekaj minutah po vbodu prenese s slino okuženega klopa.

Klopa primemo s koničasto pinceto čim bližje koži in ga z enakomernim gibom izvlečemo. Če deli klopa ostanejo v koži, tudi te čim prej odstranimo. Za odstranjevanje klopov ne uporabljamo olja, krem, petroleja ali drugih mazil.

Kdo vse se lahko cepi brezplačno?

Ministrstvo za zdravje je letos brezplačno cepljenje razširilo tudi za odrasle, stare 45 in 46 let. Tako je zdaj cepljenje v breme ZZZS omogočeno za 11 generacij odraslih - za vse rojene med leti 1970 in 1980, in za vse otroke, rojene leta 2016 ali pozneje.

Kljub brezplačenmu cepljenju za določene skupine precepljenost ni bistveno višja. Po podatkih iz leta 2019 je vsaj z enim enim odmerkom cepljenih 22 odstotkov ljudi, redno pa se cepi samo 8 odstotkov ljudi.

Priporočljivo je, da se cepljenje opravi še pred aktivnostjo klopov, torej da se še v hladnejšem delu leta opravita vsaj prva 2 odmerka. Drugi sledi po enem do treh mesecih, tretji od 5 do 12 mesecev po drugem odmerku. Prvi poživitveni odmerek je čez tri leta, potem pa na pet let, po 60. letu starosti pa se spet svetujejo poživitveni odmerki na 3 leta, je pojasnila Marta Grgič Vitek z NIJZ. Najvišjo obolevnost vsako leto zaznavajo v starostni skupini od 55 do 64 let.

Več kot dve tretjini potrebuje bolnišnično zdravljenje

70 odstotkov vseh obolelih potrebuje bolnišnično oskrbo. »Pri večini gredo stvari skoraj povsem nazaj, pri eni tretjini pa ostane tako imenovani postencefalitisni sindrom, se slabo počutijo, so utrujeni, bolijo jih mišice, sklepi, ne morejo se zbrati. Kup enih težav, bolniki pravzaprav ob tem pogosto nimajo kaj za pokazati, kvaliteta življenja je pa bistveno slabša in tudi pri nekaterih je omejena dela zmožnost,« je povedal Franc Sterle z infekcijske klinike.

Rehabilitacija v URI Soča

Najtežje primere - vsako leto od enega do dva - sprejmejo v URI Soča, kjer jih morajo po besedah Klemena Grabljevca praktično vsega naučiti na novo. »V procesu rehabilitacije bolnike vključimo v programe nevrofizioterapije, respiratorne fizioterapije, funkcionalne delovne terapije ter psihološke, logopedske in socialno-delovne obravnave. Zaradi predhodnega dolgotrajnega zdravljenja v intenzivnih enotah pa bolniki potrebujejo tudi dolgotrajno klinično prehransko podporo,« je povedal Grabljevec.

Nekateri na umetnem predihavanju ostanejo do konca svojega življenja, leto pa pri nas zaradi klopnega meningoencefalitisa umre od 0 do 3 ljudi.

Izkušnja težkega prebolevanja

Kako nevaren je lahko klopni meningoencefalitis, je na lastni koži pred 20 izkusil Janez Zobec. Med sprehodom v gozdu je dobil klopa, po dveh dneh je začutil otekanje bezgavk. Čez dva tedna je hudo zbolel, ni več mogel stati, treslo ga je in na eni strani zategovalo usta. Sledilo je zdravljenje na infekcijski kliniki, kjer je bil v kritičnem stanju – ne le, da je bil nepokreten, začeli so mu slabeti tudi srce in pljuča. Nato je sledila štirimesečna rehabilitacija v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča. Danes je samostojen, a ima zaradi ohromitve še vedno težave z desno stranjo telesa.