Ljudje in sence | (foto: Thang Ha / Pixabay)
Nismo še tam
Naš pogled Tanja Dominko
Na dan pred gregorjevim, ko se po starem julijanskem koledarju začenja pomlad in velja rek, da se ptički ženijo, je v naši deželici na sončni strani Alp bore malo razlogov za veselje. Razen morda, da se je gorivo nekoliko pocenilo, pa še to ne gane vseh. Ljudje smo različni, nekateri za dobro voljo potrebujejo le lepo vreme, drugi lep znesek na svojem bančnem računu, tretji zaljubljen pogled svoje boljše polovice, četrti zdrave otroke. Ampak če pogledamo malo širše, malo izven svojega vrtička, pa vendarle ne moremo skakati od navdušenja.
Po eni strani nam skrbi povzročajo mednarodne razmere, vojna med Ukrajino in Rusijo ne pojenja, aktivnosti, ki smo jim priče s strani nekaterih drugih držav, pa ne kažejo, da bo zadeva potihnila sama od sebe. Žuganje s prstom nekoga čez lužo ne pomaga, čeprav gre za samooklicanega prinašalca miru, ampak njegova izvolitev je prinesla vse kaj drugega kot to. Pustimo sicer času čas, ampak pristopa, ki ga je ubral, ne razumem in mu ne ploskam. Žrtve takega power playa so namreč velike. In nove velike gospodarske krize si nikakor ne želimo.
Mala Evropa je po drugi strani precej neenotna, počasna v odzivanju in predvsem šibka, tudi zaradi posledic nespametnih odločitev v preteklosti. Še vedno so namreč mnoge države le z eno nogo v povezavi, kadar jim ustreza, so, sicer pa vsaka ubira svojo politiko. A ta posredno vpliva na vse. Po tej zadnji odločitvi o milijardni injekciji za varnost se bo kmalu videlo, kako močna so vodstva posameznih držav in kakšno podporo imajo doma. In ali je prisotna volja za kompromise ali le borba za obstanek vsake posebej?
Pri nas se še kar cinca. Po eni strani poslušamo, da bo treba dva odstotka BDP-ja za obrambo nameniti v doglednem času, torej pred letom 2030, a brez konkretnih zavez. Čeprav smo bili navajeni ves čas poslušati o časovnicah, je očitno še to postalo pretežko, zdaj bi vse odločitve prestavili v daljno prihodnost, v naslednji mandat ali dva. A roko na srce, v tej vladi tudi ne moremo pričakovati, da bi se aktivirala industrija za vojsko, da bi povečali nakupe orožja ali podobno. Ne smemo namreč pozabiti, da tempo in vsebino diktira Levica, ki je proti članstvu v NATU, kaj šele, da bi podprla povečanje obrambnega proračuna. Če pa bi se zgodilo, da bi tako odločitev v vladi mirno prenesla, pa razloge lahko pripišemo izključno njeni želji po deležu vladnega kolača, saj je doslej očitno ugotovila, da pa vendarle ima svojo hranilno vrednost. Zanimive so konstelacije znotraj vlade, kjer že dolgo ni nobenih simpatij med strankami, vezivno tkivo ostaja le želja po oblasti. Svoboda je medla, SD se pobira po aferi s Spiritom, a strankin predsednik Matjaž Han uporablja besedišče, kot bi bil v opoziciji. Zdi se, da je med vsemi strankarskimi veljaki še najmanj srečen ob dejstvu, s kakšno vlado imamo opravka, čeprav je tudi sam njen del. Iz nastopa v nastop je to čutiti, zato ni čudno, da tu in tam dobi kakšen poduk od stricev iz ozadja, da njegov položaj ni samoumeven. A Han se zdi ravno prav trmast, da se ne pusti. Čeprav je Kučan že pred časom povedal, da ni osnovnih pogojev za sodelovanje, je Han včeraj v državnem zboru dejal, da nimamo privilegija, da ob tako velikih izzivih ne bi sodelovali- vlada in opozicija, gospodarstvo in sindikati in tako naprej.
Sama se čudim, kdaj smo prišli tako daleč, da je beseda sodelovanje postala prepovedana. Kje se je zalomilo? Če smo v preteklosti še imeli vlade, ki so bile vsaj malo pisane, tako Drnovškova kot Janševa, pa je zadnja izkušnja pokazala, da enobarvnost ne prinese koristi za družbo. Pogovori so potrebni, kompromisi prav tako, saj to vendarle zaznavamo pri svojem delu tudi vsi mi. Saj naši delovni kolektivi niso enobarvni, pa ustvarjajo. Saj naše družine tudi niso vse enako misleče, pa sobivamo in se imamo radi. In ustvarjamo. Odprtost za mnenje drugega je potrebna, v politiki morda še bolj kot kje drugje. Tako pa tudi v medijih ves čas poslušamo pro et contra, namesto da bi naša omizja prinašala rezultate, rešitve in kakšno pivo ali kavo s konstruktivnim dialogom po koncu oddaje.
Pa še nismo tam. Pri nas je pač tako, da sodelovanje v politiki ni zaželjeno. Je pa vsaj s sodelovanjem med gospodarstvom in znanstvenimi ustanovami nekoliko boljše. In tako se nam je danes premier pohvalil, da je Slovenija dosegla izjemen uspeh. Vas zanima, kakšen? Tudi mene je. Pozorno prisluhnite. Slovenija je na evropskem razpisu dosegla najvišje število točk med prijavitelji in si zagotovila močno vlogo v evropski pobudi za razvoj superračunalništva, kar nas je tudi postavilo med vodilne države pri vzpostavitvi visokozmogljivega superračunalnika s tovarno umetne inteligence. Ja, prav ste slišali. Da smo bili uspešni v prijavi, ki so jo sooblikovali slovenski think tanki. Če se je povezalo toliko modrih glav, je uspeh zagotovljen, tako menim sama. Morda je premier dvomil, da smo sposobni in je zato sam obelodanil to novico ... Ali je res to naloga premiera? Javnosti je podrobnosti nato sporočila ministrica za digitalno preobrazbo. Ampak, če bi bila Slovenija tako uspešna, ministrice za digitalno preobrazbo sploh ne bi potrebovali. Ker bi bili že tam. In to je bila ena ključnih misli včerajšnje seje državnega zbora, na kateri je opozicija vladi predlagala nekaj priporočil, kako naprej. Le da jih ta ni hotela slišati. Ker sama najbolje ve in zna, kako naprej. Do naslednjih volitev. Do naslednjih ministrskih stolčkov. Pa bi bilo zelo na mestu, če bi naša vlada želela, predvsem pa znala Slovenijo preobraziti od znotraj navzven v uspešno, motivirano, z mladimi zagnanimi kadri napolnjeno državo, ki bo spodbujala rojstva, ne pa splava, ki bo spodbujala dolgoživost, ne pa evtanazije, ki bo stremela k odličnosti, ne pa povprečnosti. Kajti za povprečnost nimamo časa, to ve tudi kardinal Rode, ki je o tem razlagal mladim škofijcem. Upam, da so slišali na pravo uho.
