Hipokratovo srečanje v Celju | (foto: Radio Vatikan)
Sočutje namesto strupa
Slovenija Marjana Debevec
Letošnje Hipokratovo srečanje, ki ga vsako leto pri sv. Jožefu v Celju pripravi Združenje katoliških zdravnikov, je bilo posvečeno vprašanju evtanazije. Zdravniki namreč izražajo svoje pomisleke ob zakonu, ki bi uvedel samomor s pomočjo. Zbrali smo nekaj misli predavateljev.
Se vračamo v nacizem?
Predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec je izpostavila, da v sodobnih družbah po skoraj dveh tisočletjih in pol, odkar je Hipokrat zaščitil najšibkejše, poskušajo prav tem s pomočjo zdravnikov skrajšati življenje.
To pa popolnoma spreminja človekoljubni pogled, ki izhaja iz Hipokratove prisege, s katero se vsak zdravnik zavezuje, da ne bo nikomur, tudi če bi ga za to prosil, napisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na to misel.
Spomnila je, da se je v najbolj krutih oblikah takšna dehumanizacija dogajala v času nacizma. Ta tragična izkušnja je vodila do tega, da je v ženevskih deklaracijah zapisano, zdravniki ne smejo sodelovati pri evtanaziji. To stališče ohranja tudi Svetovno zdravniško združenje.
Mlade zdravnike vzgajati za življenje
Za zaščito življenja najšibkejših je po njenih besedah treba vzgajati že mlade zdravnike. »Pri tem moramo biti kleni, nepopustljivi, braniki najplemenitejšega, kar opredeljuje zdravniški poklic. Kajti, če bo bolnik vstopil v ordinacijo in bo imel zdravnik v eni roki življenje, v drugi pa smrt, je popolnoma jasno, da bo izgubljeno vsako zaupanje«.
Se bomo kot družba znali spremeniti?
Moralni teolog dr. Gabriel Kavčič je opozoril na prevladujoče javno mnenje v razpravah, češ da slovensko zdravstvo ni sposobno in pripravljeno lajšati neznosnega trpljenja hudo in neozdravljivo bolnih. Predlog zakona o pomoči pri samomoru pa se mu zdi sporen z več vidikov. Obenem pa je izpostavil nujnost, da se kot družba spremenimo.
»Kot duhovnik imam zelo tesen odnos z bolniki in čutim njihove strahove. To je problem. In dokler še boljše ne razvijemo sistema, ki bi to ublažil, bomo kot narod gotovo silili v takšne zakone.«
Potem ni več prosila za končanje življenja
Vodja oddelka za akutno paliativno oskrbo na ljubljanskem Onkološkem inštitutu in predsednica Slovenskega združenja za paliativno in hospic oskrbo dr. Maja Ebert Moltara pa je poudarila, da se paliativna oskrba razvija, kljub temu, da še ni na stopnji, ki bi si jo želeli.
Povedala je, da bo to od jeseni obvezen predmet na Medicinski fakulteti. Sama se vsakodnevno srečuje z bolniki ob koncu življenja.
Povedala je za primer gospe, ki je zaradi hudega trpljenja prosila, naj ji končajo življenje. »Ampak veste, ko smo jo mi potem uredili, ko je imela doma zdravila za zdravljenje bolečine, ni nikoli več rekla, da hoče zaključiti življenje. Ko je bila v stiski, je pa seveda rekla, želim vsega konec. In zdaj mi odpiramo ta vrata tudi v naši Sloveniji.«
Glede predlaganega zakona o pomoči pri samomoru je bila dr. Maja Ebert Moltara jasna: to je slabo napisan zakon in ni primeren za sprejetje. To je tudi sporočila pristojnim na Ministrstvu za zdravje, kjer je od lanske jeseni državna koordinatorica za razvoj paliativne oskrbe. Vprašanje pa je, ali bodo upoštevali njeno mnenje.
