33. svetovni dan bolnikov: Upanje ne osramoti in nas krepi v stiski

Pismo bolnikom ob 33. svetovnem dnevu bolnikov

Drage sestre, dragi bratje!

Bernardka se je prvič srečala z neznano Gospo v votlini v Lurdu 11. februarja 1858. To je povedala prijateljicam. Rekla jim je, naj tega ne povedo nikomur. Ampak one so to povedale naprej. Starši so jo zato takoj zaslišali. Niso ji verjeli. Imeli so jo za lažnivko. Prepovedali so ji, da bi še kdaj šla do votline. Ampak ni jih ubogala.

Razvedelo se je po vasi. Vse več ljudi je prihajalo, čeprav niso videli ničesar. Pa tudi verjeli ji niso. Ob videnju je Gospa dejala Bernardki, naj si umije obraz. Obrnila se je, da bi odšla do reke Gave. Pa ji je Gospa (Brezmadežna Devica Marija) pokazala na tla, naj se tukaj umije. Ob poti je bila le majhna mlakuža. Bernardka je pokleknila. Z rokami je začela odstranjevati pesek. Začela je pritekati čista voda. Nastal je potoček. Umila si je obraz. Nato pa odšla domov. Za njo so odšli tudi ljudje.

Ostal pa je vaški berač. Bil je slep. Množica ga je privabila, čeprav ni videl, kaj se dogaja. Ko so se vsi umaknili, se je približal. V potočku si je umil obraz. Naenkrat je spregledal. Vse je videl. Po tem očitnem čudežu so počasi le začeli verjeti.

Še danes se milijonske množice zgrinjajo v Lurd. Bolniki se z globoko vero umivajo v tej vodi. Mnogi doživijo čudežno ozdravljenje. Cerkev jih je uradno priznala več kot 70.

Jezus je še posebej pokazal ljubezen do vseh ubogih, zapostavljenih in bolnih. Odpuščal jim je grehe, bolne pa ozdravljal. Zanimiv je primer, ko je rimski stotnik Jezusa prosil, naj mu ozdravi bolno hčer. Množica ga je obdajala. Ni se mu nikamor mudilo. Naprej jih je učil …

Od zadaj se je pririnila starejša žena. Mislila si je: »Če se dotaknem le njegove obleke, bom ozdravljena.« Uspelo ji je. V trenutku je bila ozdravljena.

Jezus tudi danes ozdravlja. To večkrat doživljam, ko me ljudje v bolezni ali stiski prosijo za bolniško maziljenje. Pred težjo operacijo se oglasijo. Molitev ter maziljenje jim podeli notranji mir, da se vse lepo uredi. Tudi mlade mamice pridejo pred porodom, da lahko v veselju sprejmejo novo življenje. Poklicali so me k nezavestni bolnici; niso ji dali veliko upanja. Podelil sem ji maziljenje in molil zanjo. Tri tedne pozneje se je oglasil mož. Prišel se je zahvalit; povedal je, da se je stanje hitro izboljšalo. Žena je bila z njim v avtu, ko me je poklical po mobilniku.

Fant je lepo sodeloval v pripravah na birmo. Pozneje se je občasno oglasil pri mladinski skupini. Drugače doma niso redno hodili k maši. Izvedel sem, da je zbolel za rakom. Najprej se je pozdravil. Po nekaj letih se je bolezen ponovila. Zdravniki niso mogli več pomagati. Bil sem takrat že v drugi župniji. V njegovi vasi se je organizirala skupina žena. Vsak večer so molile, da bi fant prejel zakramente pred smrtjo. Tik pred smrtjo je mama fanta poklicala eno od žena in jo prosila za mojo telefonsko številko.

Vstopil sem v bolniško sobo. Videl sem, da je fant kar nemiren. Zelo se me je razveselil. Poklepetal sem z njim. Omenil sem mu, da mu lahko podelim zakramente. Takoj je bil za to. V veri se je spovedal, prejel maziljenje ter Jezusa v obhajilu. Po blagoslovu je zaspal. Kar dolgo sem se zadržal v tišini ob njem. Nato sem ga poklical po imenu. Pogledal me je. Ni vedel, kako bi se mi zahvalil. Uro pozneje so prišli starši. Dejal jim je samo: »Držite se!« In uro pozneje je umrl.

Tukaj sem še posebej doživel moč molitve: zaupanje žena v vasi, ki so molile zanj. Pa kakšen mir, spokojnost sem mu z zakramenti prinesel. Zaslutil je, da ga Nebeški Oče pričakuje.

Pred cvetno nedeljo me je poklicala mlada mamica, naj jo obiščem v bolnici. Kot birmanka je bila zelo živahna. Povsod se je vključila. Pozneje sta me s fantom prosila, naj ju poročim. Po desetih letih ga je prisilila, da je šel na odvajanje zasvojenosti od alkohola. Pozneje je spet padel. Z otroki se je odselila k staršem. Tedaj pa so ji zdravniki povedali, da ji ne morejo več pomagati.

V velikem tednu je z globoko vero prejela zakramente. Povedala je, da jo bodo za veliko noč spustili domov. V sredo po veliki noči mi je pripovedovala, kako je uredila varstvo za svoje otroke; se vse pogovorila. Celo mož se je prišel poslovit.

V ponedeljek po beli nedelji smo še zadnjič molili ob njej. V miru je odšla v večno veselje. A ob pogrebu, saj je bila žalost, vendar je bila neka spokojnost in mir, predvsem pa upanje, da uživa večno veselje pri Bogu.

Bog je vedno z nami. V stiskah, težavah, strahu, bolezni lahko vse izročimo na Jezusov križ. Z Njim bomo vse zmogli.

Franc Brečko SDB