Sladoledno modra soba spominov

Naš pogled 28. 02. 2025, 12:39 Manca Hribar

Uf, poroke. Na koliko porokah sem v svojem življenju že bila, ne vem. Nehala sem šteti nekje na poti v dvajseta leta, ko je petje na porokah že nekaj let predstavljalo moj poklic. Doživela sem praktično vse – od hudega razkošja do poročnih dni s časovnicami, načrtovanimi na minuto natančno. A kljub temu da sem jih doživela že nešteto, nekatere pri meni še vedno pustijo poseben vtis. Ena takih se je zgodila minulo soboto.

Šlo je za znanca. Pravzaprav niti nisem poznala obeh. Poznanstvo me veže z nevesto, s katero smo skupaj odraščali v župniji. Danes, ko smo vsi že globoko v tridesetih, se ti časi zdijo že dolgo nazaj. A sobotna poroka nam je spet pokazala, da so to časi, ki so nas globoko zaznamovali.

Naj razložim.

Od majhnega sem bila močno vpeta v župnijsko skupnost. Čeprav je šlo za ljubljansko župnijo tako rekoč sredi blokovskega naselja, je bila ta živa in dejavna.

Imeli smo župnijski pevski zbor, pohodnike, kleklarjice, prostovoljce, zakonske in študentske skupine, mladinske skupine, močno ministrantsko skupnost na eni in mladinski pevski zbor na drugi strani. Tu so se pletle naše vezi, prebujale prve zaljubljenosti, rojevala prava prijateljstva in brusili naši odnosi.

Neizmerno hvaležna sem za odprtost gospoda župnika in tedanjega kaplana, ki sta prepoznala vrednost našega odraščanja in nam omogočila varen prostor, kjer smo lahko zoreli. V župnišču je bila majhna sobica, ki je služila bolj kot ne za odlagalni prostor vse mogoče krame in ob ideji, da bi to postal prostor za naša druženja, sta nam z veseljem prisluhnila. Sledili so tedni, ko smo kot v kakšnem pocukranem holivudskem filmu lastnoročno urejali prostor. S skromnimi sredstvi in lastno iznajdlivostjo, kot smo vedeli in znali. Za pleskarsko barvo so kakšen evro primaknili starši, babice in dedki. Ker je bila modra barva ravno v akciji, je bila soba pač sladoledno modra. Še danes se spomnim naše sreče, ko smo na kosovnem odpadu v bližnjem blokovskem naselju zagledali še kar funkcionalen kavč in ga z golimi rokami prenesli v naš brlog. Zdel se je najbolj udoben kavč na svetu!

In tako je nekje proti koncu mojih osnovnošolskih dni zaživela naša župnijska mladinska soba. Odprta je ob petkih in sobotah zvečer, v njej smo preigrali neskončno veliko partij ročnega nogometa, pinkponka, pogledali kar nekaj dobrih filmov, ob kitari večkrat prepeli skavtsko pesmarico od začetka do konca. V tej sladoledno modri kamrici smo debatirali o življenju, kdaj jokali in se veliko večkrat smejali. Na kavču s kosovnega odpada smo začrtali vse oratorijske dejavnosti, župnijske dobrodelne koncerte, romanja in pevske vikende.

Bil je to prostor našega odraščanja. Bil je varen prostor, kamor so z veseljem prihajali vsi – od najbolj frajerskega ministranta do najbolj sramežljive sopranistke. Pa tudi naši prijatelji, ki sicer niso bli verni, so se tam dobro počutili. Ko danes gledam nazaj, zelo cenim tudi prisotnost gospoda župnika in kaplana, ki sta vedno prišla preverit, če se držim dogovorjenih pravil, a sta to počela na zelo nevsiljiv in prijateljski, skoraj očetovski način. Kdo ve, kje bi sicer mi, radoživi mladostniki preživljali petkove in sobotne večere. Saj smo ji tudi drugje, a vedno zelo radi tudi v naši župniji.

Danes, ko sama v svet pošiljam odraščajoče otroke, šele vidim, kako pomembna je živa župnija. Skupnost, ki jo gradimo vsi. Da je to enako pomembno kot naš osebni odnos z Bogom.

In ti odnosi so nam ostali za vse življenje. Marsikdo je v župniji spoznal življenskega sopotnika, najboljše prijatelje ali prijateljice. In ko se danes srečamo, tudi če je to na poroki sopevke izpred dvajsetih let, je kot bi na radiu pritisnil na gumb »predvajaj«. V trenutku nadaljujemo tam, kjer smo ostali. Kakšno bogastvo!

Danes, ko sama v svet pošiljam odraščajoče otroke, šele vidim, kako pomembna je živa župnija. Skupnost, ki jo gradimo vsi. Da je to enako pomembno kot naš osebni odnos z Bogom. Saj nam Bog ravno po ljudeh in odnosih včasih najglasneje govori, če mu le znamo prisluhniti.

In le želim si lahko, da bi tudi moji otroci v naši župniji našli svoj prostor. Prostor, kjer bodo na poti odraščanja lahko tudi malo nerodni, hecni in bojeviti. A vedno sprejeti. Kjer se bodo mimogrede brusili, oblikovali in razvijali svoje talente. Kjer se bodo zaljubljali, morda spoznali svojega življenjskega sopotnika in najboljšega prijatelja.

Predvsem pa, da jih bodo na matično župnijo vezali spomini na ljudi, za katere bo tudi čez dvajset let na prosto soboto nekaj najlepšega darovati svoj čas in talent. Da bo tudi po vsem tem času poročni dan enega praznik ljubezni za vse. Stare prijatelje s sladoledno modre mladinske sobe. Prav zanima me, če je tisti kavč s kosovnega odpada še vedno tam …